Zakaj nas, prijaznih, gostoljubnih, delavnih in pridnih Slovencev, v Evropi po nekaterih anketah ne marajo? Zato, ker ne znamo izkoristiti naših "komparativnih prednosti", ampak si celostno podobo evropskosti poskušamo ustvariti na banalen način. Prepričani smo denimo, da nas bo po sklepu evropskih ministrov, da lahko v EU brezcarinsko izvažamo znani slovenski izdelek, ajvar, spoznala in vzljubila vsaj vsaka druga evropska družina ali pa da nas bodo navdušeno sprejeli v svoj objem, ker se poslanci s časopisom trepljajo po glavah. Ne, to ne gre tako, in to so naši sosedje Hrvati že zdavnaj spoznali. Oni to počnejo velikopotezno, odmevno, uspešno. Z izborom kandidatke za miss sveta so podrli vse predsodke o sebi kot o nedemokratični, nacionalno obremenjeni in skorumpirani državi. Dokazi o tem kar prehitevajo drug drugega. Najprej, naši južni sosedje ta dogodek vsako leto zavijejo v takšen "glamur in kičeraj", da se ga ne bi sramovali niti organizatorji finalnega izbora za miss sveta, medtem ko to v Sloveniji bolj spominja na parlamentarne volitve ustavnih sodnikov. Kako je na Hrvaškem nacionalno vprašanje zgledno rešeno, na ravni evropskih meril, dovolj jasno priča to, da je bila za najlepšo Hrvatico izvoljena Muslimanka Lejla Šehović. Da Hrvaška ni centralizirana država, ampak država z izjemnim čutom za lokalno samoupravo, dokazuje podatek, da je prva lepotica iz Dubrovnika in ne iz Zagreba. Toda ker gre za izrazito demokratično državo, v kateri oblast nekaj da na voljo ljudstva, ki stoodstotno meni, da je najlepša Ivana Petković, stoodstotna Hrvatica, so nemudoma pripravili nov izbor v obliki klavzure s pogrebnim razpoloženjem, na katerem so popravili krivice, ki se Hrvatom dogajajo od šestega stoletja dalje, ko so se naselili v te kraje. Toda to je samo del zgodbe o nacionalni idili. Resnici predani novinarji so namreč odkrili, da je celo vodja tega nacionalno izjemno pomembnega projekta Šečković pravzaprav po očetu Črnogorec in pravoslavnega rodu. Ergo, katera demokratična država bi dovolila, da tako občutljiv in za državo ekonomsko in politično pomemben dogodek prepusti nekomu, ki je z eno nogo še v državi, s katero so bili do nedavnega še v vojni? Seveda, vse to ni moglo iti neopaženo mimo svetovne javnosti, ki je sila občutljiva za kršenje človekovih pravic. Da je dogodek o dvojnem izboru ustrezno odmeval, je poskrbel še hrvaški helsinški odbor za človekove pravice, ki ve, kje in kdaj mora stopiti v ospredje, za razliko od slovenskega, ki se ukvarja z banalnostmi, kot so deložacije ali zavračanje dodeljevanja državljanstva. Koga to sploh zanima! Hrvatom je uspelo pripeljati celo igralko Vanesso Redgrave, da bi posredovala v razkolu med uradno žirijo in ljudstvom, ki je stoodstotno očarano nad prvo spremljevalko Ivano Petković. Gospe Redgrave ni bilo v Sloveniji niti pri eni deložaciji! Razbit je tudi mit o podrejenosti medijev oblastem, saj je nacionalna televizija brezplačno prenašala ponovni izbor za miss, hkrati pa ni niti najmanjšega dokaza, da bi oblast silila medije, naj (ne) pišejo o tem dogodku. Ker pa se Hrvaška zaveda svojega pomembnega in občutljivega položaja v svetu in širše in ker pristaja na mednarodna pravila igre, je nemudoma sprejela zahtevo samega šefa za izbor miss sveta Morleya, da je najlepša Hrvatica vendarle Šehovićeva, ljudstvo pa se je, zavedajoč se svoje pomembne nacionalne vloge, mirno sprijaznilo s tem sklepom in ni bilo ne milijonskih demonstracij na "Jelačić placu" ne groženj z izstopom iz OZN. Še več, pokazalo je izjemno pragmatičnost in racionalnost, saj so z enim izborom dobili dve kandidatki - letošnjo in za prihodnje leto (Petkovićeva), kar je izjemen prispevek k zmanjševanju proračunskega primanjkljaja. Zdaj lahko vlada policiji in vojski izplača obljubljeno "božičnico". Njim slava, nam pa ajvar!