RAJGELJ Nekateri govorijo o južni, nekateri o vzhodni Evropi; meni pa se zdi, da je v vsakem trenutku na voljo ves svet, le brskati je treba znati in si predvsem vzeti čas in potrpljenje. V bistvu ni veliko drugače, kot je v nogometu. Poglejte samo Indijo, za drugi najštevilčnejši narod na svetu gre in tam ne nogomet ne košarka ne pomenita veliko, kar pa seveda ne pomeni, da tam ni nadarjenih ljudi za ta dva športa. Seveda so, zagotovo so tam ljudje z izjemnim potencialom za nogomet in košarko, o tem sem povsem prepričan, je pa treba iti v Indijo, jih najti in jim dati priložnost. Seveda pa sta nogomet na prvem mestu in košarka za njim na drugem mestu daleč najbolj konkurenčna športa na svetu. Poglejte na primer Kitajce, koliko jih je in dajejo razmeroma malo vrhunskih košarkarjev, nogometaša pa sploh nobenega, po drugi strani pa v številnih panogah za šalo osvajajo odličja. Treba je imeti znanje, sistem in dobre možnosti. To je treba najprej postaviti. To so glavni razlogi, da iz Kitajske prihaja tako malo košarkarjev in nič nogometašev, iz Indije pa večinoma le dobri igralci kriketa. Ker so pač tam za zdaj ustvarjene le vrhunske razmere za kriket. Če se dotaknem konkretnih evropskih trgov za talente; zagotovo so države bivše skupne države bogatejše s sposobnimi košarkarji kot zahod Evrope. So pa tudi drugi zanimivi trgi, kot je bila zame na primer pred časom Gruzija. Spomnite se Vlademirja Stepanija, ki ga je za Sagadina rekrutiral Zoran Martič, in Vlademirja Boise. Postala sta vrhunska igralca, pa Gruzija ni ravno košarkarsko razvito območje. Meja torej ni. Pomislite samo, kakšen potencial se skriva v Afriki. Pa v Aziji.