predvsem velikih mest, pa ne samo na cestah, tudi v vročih mestnih ali predmestnih predelih. Več policije z večjimi pristojnostmi pri hišnih in drugih preiskavah vsakršnih osumljencev. Aktiviranje preostalih sil javnega reda, v skrajnem primeru vojaških enot, kar je okvirno že sklenjeno. Video nadzori zunaj bivališč oziroma v pomembnejših javnih prostorih, audio nadzori z natančnejšim telefonskim prisluškovanjem, kjer je vse manj upoštevana pravica do zasebnosti. Z drugimi besedami: vsi našteti in še drugi ukrepi vsekakor otežkočajo delo takšnemu in drugačnemu kriminalu, toda istočasno znižujejo raven svobodnosti velikanske večine tistih državljanov, ki v obstoječih zakonih niti slučajno ne vidijo svojega sovražnika. In tukaj se lahko vprašamo: so se volilci v želji po varnosti odločili tudi za trde ukrepe poostrenega nadzora ali so imeli v mislih le željo, niso pa upoštevali grobe možnosti njene uresničitve? Zdi se, da so volilci sledili le svoji želji in so njej dali svoj glas ter v splošni stiski sploh niso bili pripravljeni pomisliti, da se bodo življenjski pogoji poslabšali za vse in to temeljito. Kot rečeno, je poostreni nadzor najpogostejši zato pa zagotovo najslabši način zagotavljanja varnosti. Poraja namreč nevarnost, ki je malokomu po godu, se pravi, da bi morali živeti v svobodi pod strogo kontrolo, bili torej kontrolirani z zagotovilom, da smo postali še bolj svobodni. Janez Povše