Sodišče ni sledilo zagovoru obtoženca, da sporne izraze, kot so shizofrenija, demenca in blaznost, v inkriminiranem članku ni uporabljal kot žaljivke, ampak kot analitsko orodje, s pomočjo katerih naj bi opozoril na nasprotja oziroma neskladja v preteklosti podanih izjav zasebnega tožilca. Res je obtoženec kot dokaz svojih trditev predložil sodišču fotokopije člankov in objav v sredstvih javnega obveščanja in Novi reviji, vendar sodišče poudarja, da inkriminirani članek ne predstavlja tako jasnega odgovor obtoženca kot avtorja članka na komentarje in izjave zasebnega tožilca v tisku, kot je to želel prikazati v svojem zagovoru in kar naj bi tudi razumel vsak povprečni bralec. Pa tudi če bi temu res bilo tako in bi bilo tudi iz inkriminiranega "Pamfleta" jasno razvidno, na katere konkretne misli in izjave zasebnega tožilca v preteklosti se obtoženec kot publicist naslanja ter se istočasno z objavo obrača na bralce s svojim stališčem, mu niti svoboda izražanja, niti moralne in etnične norme, ša manj pa pravica do objave, ne dajejo nobene osnove za teptanje človeškega dostojanstva in izražanje vrednostnih sodb na način, kot je to storil. Njegova trditev, da zasebni tožilec po časopisih pripoveduje o svojih prividih, ko se vidi izrezanega iz TV posnetkov, zaradi česar naj bi izgleda po njem, kot enem najvišjih funkcionarjev LDS, udarila prava blaznost, je nedvomno žaljiva vrednostna ocena, takšna pa je tudi nadaljna navedba, da zasebni tožilec zapada v shizofrenijo, ko najprej trdi, kako lahko hkrati opravlja župansko, poslansko in bogve katero funkcijo še, potem pa v isti sapi zaključi, kako bi najraje te funkcije predal komu drugemu. Tudi izrecna navedba obtoženca, da besede o Ruplovi demenci niso natolcevanje, za kar naj bi govoril njegov intervju v "Dnevniku", spada v krog razžalitev. Zato ni mogoče govoriti o analitskem orodju, s pomočjo katerega naj bi obtoženec opozoril na nasprotja v preteklosti podanih izjav zasebnega tožilca, še posebno, ker te izjave iz teksta niso razpoznavne, še manj pa je razpoznavna njihova žaljivost. Torej ni mogoče govoriti o izjavi žaljivih mnenj, temelječih na objavah žaljivih dejstev, na katere se izjave mnenja, tedaj inkriminirane trditve obtoženca, opirajo. Sodišče je prepričano, da imajo izrazi, kot so demenca, shizofrenija in blaznost, uporabljeni v inkriminiranem članku, tudi v splošnem pogovornem jeziku slabšalni pomen, saj se uporabljajo kot sinonimi za bebavost in slaboumnost ter pomenijo za tistega, na kogar so usmerjeni, žaljitev, ker določno namigujejo na slabo duševno zdravje. Sodišče verjame obtožencu, da navedene izjave ni uporabljal v dobesedno medicinskem pomenu, vendar pa jim je v delu teksta, ki se nanaša na zasebnega tožilca, pridal izrazito negativen predznak. Nedvomno bi za vsakega povprečnega človeka pomenilo žaljitev, če bi kdorkoli, pa ne le v tisku, v zvezi z njegovo osebo uporabljal izraze kot "prava blaznost pa je izgleda udarila po ...", "potem zapada v shizofrenijo ..." ali "da besede o NN demenci niso natolcevanja...". Glede na že omenjene predložene fotokopije časopisnih člankov sodišče poudarja, da je že na glavni obravnavi opozorilo obtoženca, da predmet te kazenske zadeve ni polemiziranje o političnih ravnanjih ravnanjih in izjavah zasebnega tožilca v preteklosti, ampak način, kako je obtoženi v svojem tekstu o tem pisal. Iz predloženih fotokopij člankov pa sodišče v nobenem primeru ni ugotovilo, da bi zasebni tožilec dejansko uporabljal tako slabšalne izraze, čeprav v konkretnem primeru glede na že povedano, to sploh ni pomembno, saj je bilo že omenjeno, da povprečnemu bralcu ozadje nastanka inkriminiranega članka ni poznano, ko naj bi obtoženec pri njegovi sestavi uporabljal izjave zasebnega tožilca, ki jih je ta podajal v različnih medijih in v različnih časovnih obdobjih, segajočih celo v leto 1981.