Te lastnosti so v stari Jugoslaviji kmalu spoznali tudi oblastniki, kraljeva družina in diplomatski zbor, ki so se prav radi umaknili na Bled, da bi za nekaj dni pozabili na svoje delovne obveznosti. Kmalu so domač i turistični delavci izrazili pobudo za izgraditev golfskega igrišča, ki je na dvoru, pri knezu namestniku Pavlu in diplomatskem zboru naletela na veliko podporo. Cilj je bil privabiti na Bled čim več angleških in ameriških gostov, torej prodreti na obe tržišči in narediti ogromen, rahlo nenavaden korak za te kraje. Dela se je bilo treba lotiti strokovno. Povabili so Avstrijca Rudolfa von Gelminija iz Kreutzhofa, ki je leta 1936 prišel z Brionov, kjer je že obstajalo igrišče za golf, pa tudi igrišče za polo, ki se je pričel kot šport vse bolj uveljavljati. Rudolf von Gelmini je izbral primerno zemljišče in izdelal program. Izbrani prostor je že takrat veljal za enega najlepših in najboljših za izgradnjo golfskega igrišča. Madžarski arhitekt, ki se je ukvarjal s projekti golfskih igrišč, inženir Desedira Lauber iz Budimpešte, je z nekaj dopolnitvami potrdil prvotni program. Tako je nastal osnovni projekt in tako so se tudi pokazale možnosti za pričetek del. Odločili so se zgraditi igrišče z osemnajstimi igralnimi polji, poleg igrišča pa še vse ostale elemente, ki morajo biti nujno prisotni, in pa seveda klubsko hišo. Z deli so pričeli v letu 1936, vodil jih je R. v. Gelmini (leta 1941 je bil interniran v Begunje kot angleški tajni agent in je tam ostal do 1943), pomagal pa mu je domačin, prof. Bogdan Vovk, ki je sodeloval tudi pri gradbenem odboru s sedežem v Ljubljani. Dela so kar hitro stekla in kljub kratkotrajni stavki delavcev zaradi plačilnih pogojev so prvič zaigrali že leta 1938. Golfsko igrišče je postalo večji del družabnega življenja takratne visoke družbe. Kot ena najbolj atraktivnih so veljala nočna tekmovanja ob lučeh. Zmagovalci teh tekmovanj so poželi posebna priznanja prisotne javnosti. V prvih letih so uredili zasilne stranske prostore z garderobami, sanitarijami, intimnim barom kar v leseni baraki, ki je bila postavljena pred igriščem. Igrišče je postalo priljubljeno zbirališče visoke družbe, tam sta ob knezu Pavlu večkrat igrala vojvoda kentski in kneginja Marina, ob dvorjanih pa še številni diplomati. Med najbolj vnetimi igralci so bili med tujimi diplomati angleški veleposlanik, sir Ronald Campbell, ameriški Arthur Lane, nemški von Heeren, madžarski V. Bessenyey... Zanimiv je dogodek, ko so prav ti poslaniki prijateljsko udarjali belo žogico in posedali ob barskem pultu, in to vse do prvih dni druge svetovne vojne, ko so takoj prekinili z vsemi stiki. Leta 1940 so nadaljevali z gradnjo in po načrtih banovinskega arhitekta Franca Kugliča postavili klubsko hišo v izvirnem slovenskem slogu. Tako jo je namreč ocenil Jože Karlovšek v svoji knjigi "Slovenski dom". Posebnosti te hiše so bile freske sv. Pavla pri glavnem vhodu v hišo (delo akademskega slikarja Maksima Sedeja), v veliki dvorani, sedanji restavraciji pa štukature po modelu F. Kugliča (oblikoval jih je akademski kipar Lojze Kogovšek). Sredi dvorane v restavraciji je bila freska angelčkov, ki se poigravajo s palicami za golf (delo akademskega slikarja Gabrijela Stupice iz Hudoklinove šole). Istočasno z gradnjo igrišča so v Ljubljani osnovali Golf Klub Bled. Med soustanovitelji je bila tudi občina Bled s kar visokim osnovnim deležem 50.000 din. Blejsko igrišče je bilo edino igrišče za golf v tedanji Jugoslaviji z osemnajstimi igralnimi luknjami. Igrišče z devetimi luknjami so leta 1930 že zgradili v Zagrebu in nato leta 1935 še v Beogradu. Mednarodni turnirji, ki so potekali v neposredni bližini, so bili v Opatiji, Dellachu na Koroškem... Ne gre prezreti, da so že v vojnem obdobju v Beogradu osnovali Jugoslovansko golf zvezo. V tej zvezi so blejski klub zastopali takratni ban dr. Marko Natlačen kot podpredsednik in dva člana, dr. Jure Adlešič in ing. Mirko Božič, v nadzornem odboru pa sta bila R. Skubec in A. Tosti, industrialca iz Ljubljane. Igranje na Hraški gmajni ter delo kluba je prenehalo z začetkom druge svetovne vojne.