Poleg Nepala me je ta odvisnost v zadnjem desetletju in pol pravzaprav še najbolj zaznamovala. Začelo se je čisto spontano. Mulci smo pasli firbca na zanemarjenem fuzbal placu nedaleč od naše hiše. Kako ne bi, ogromen vojaški helikopter je dan za dnem grmel sem in tja. Pisalo se je leto 1982 in začela so se do takrat najobsežnejša gradbena dela v naših gorah. Triglavski dom na Kredarici so začeli dograjevati in obnavljati. Dela so tekla dobra tri leta. Kaj kmalu so ljudje, ki so skrbeli, da je helikopterski prevoz nemoteno in varno tekel spoznali, da se nas bodo najlažje znebili, če nam najdejo delo. Sploh ne vem, če sem bil še kaj doma. Istočasno z gradnjo je potekala tudi obsežna čistilna akcija okoli vseh postojank okoli Triglava. Cele dneve smo polnili vreče z odpadki, največ s steklovino, ki se je leta in leta nabirala v bližini koč. Tudi sicer sem bil vedno pri roki, da sem le lahko firbcal in stikal okoli helikopterjev. Leta 1984 je hrup helikopterskih motorjev potihnil, Kredarico so dokončno opremili in prenovili.