Pred menoj se je razprostiralo brezmejno obzorje, nikjer ni bilo nobenih vrat in kamor sem se ozrla, sem se videla v ogledalu. Ko sem se začela premikati, sem ugotovila, da se istočasno premika tudi podoba v ogledalu. »Saj to nisem jaz,« sem ugovarjala. »Namesto mene se tam premika bitje, kakršnega v prejšnjem življenju nisem nikoli srečala.« Bilo je brez zemeljske oblike, brez glave in teleščka, v beli srajčki, spreminjajoče se barve. Še najbolj je bilo podobno premikajočemu se oblačku ali meglici, ki se v jutranjem blišču pripodi izza nebesne modrine. Sredi te lepote je sijalo eno samo modro oko, ki je prijazno, toplo, pomirjajoče in jasno zrlo vame. Premaknila sem se in lepota očesa tudi. Zraven je zaplahutala še srajčica in dokončno sem videla, da sem to prava jaz, Naša, v spremenjeni podobi. Od začudenja sem odprla usta, čeprav jih nisem imela več in se sesedla v oblaček, ki se je spodaj razširil. »Ali sem takšna samo jaz?« sem se vprašala in pogledala okoli sebe.