Naj me kdorkoli obtoži plagiatorstva ali kraje avtorstva, ampak ob tem pomembnem trenutku za slovenske telekomunikacije si bom dovolil izrabiti mogoče najbolj odmevno izjavo preteklega leta, izrečeno ob povsem drugem dogodku, ki pa je zanesljivo požel več navdušenja, kot naš. Da, dobili smo dolgo napovedovani, nestrpno pričakovani, enkrat prestavljeni in brez velikega medijskega pompa predstavljeni UMTS. Tehnologijo, ki odpira povsem novo poglavje v zgodovini brezžičnih telekomunikacij, saj naj bi v letih svojega obstoja (prihaja tudi 4G) nudila več, kot si ljudje pri GSM-u sploh lahko predstavljajo. Tu ne gre več le in zgolj za telefonijo, ta bo ostala v domeni obstoječih omrežij, ki bodo še dolgo delovala vzporedno s širokopasovnimi. Operaterji so vanje vložili prevelike vsote, da bi jih kar čez noč zaprli. Seveda morajo tisti, ki so kupili koncesije, iti naprej, saj jih v to silijo država in stroški, ki z vsakim dnem naraščajo, dobička pa od nikoder. Najbolj žalostno je, da se koncesije tudi prodajajo, ker so nekateri zabredli pregloboko in uvideli, da revolucije ne bo, saj uporabniki še niso pripravljeni nanjo. Ampak vrnimo se k naši UMTS pravljici, ki nas vsekakor postavlja na zemljevid telekomunikacijsko najbolj razvitih držav, ob bok Japonski, Švedski in Veliki Britaniji. V širši javnosti resda ni opaziti nekega velikega zanimanja, ljudje se bolj previdno sprašujejo, za kaj, vraga, spet gre v teh umetniških reklamah, ki še zdaleč niso nesmiselne. Kako drugače povedati ljudem, da je to spet nekaj, brez česar bo v njihovih življenjih manjkala določena izkušnja in da če danes ne vedo, kaj bi z njo, jo bodo jutri že pogrešali. Govorim seveda o videotelefoniji, storitvi, ki jo UMTS vpeljuje kot novo obliko človeškega sporazumevanja na daljave. Osebno mislim, da osnovna oblika glasovne komunikacije ne potrebuje vizualnega vložka, vsaj ne na način, da se sogovorca ves čas gledata. Vedenjski vzorec telefoniranja se prenaša iz generacije v generacijo brez posebnih sprememb. Večina ljudi še danes, ko lahko na mobilnem telefonu vidi, kdo kliče, odgovori na klic s prosim ali mednarodnim halo? Nekaj časa je sicer bilo vsaj pri nas v modi, da smo se oglašali kar z živjo ali kako si?, vendar imam občutek, da je pri mnogih obveljal bonton, katerega smo se naučili že v mladosti. Si bomo zdaj, ko bo istočasno na voljo še živa slika, najprej pomahali, nato pa pet minut debatirali zazrti v zaslon? Pomislimo, kaj delamo, ko telefoniramo. Gledamo skozi okno, opazujemo okolico, se zazremo v kakšno lepotico, spremljamo negotove korake našega malčka in tako naprej… Tudi če z nekom govorimo na štiri oči, ne zremo neprestano vanj. In prav tu se morebiti skriva moč videotelefonije, ki z novimi mobilniki omogoča prenašanje katerekoli slike, ki jo zajame objektiv kamere, sogovorniku. S tem pa se zares odpira morje možnosti in idej, prepuščenih naši iznajdljivosti in domišljiji. Mobilna videotelefonija se začenja tam, kjer je svojo pot zaključila fiksna.