ampak gre za dobro znano in povprečno razgledanemu Slovencu prepoznavno mitološko žival s 1000 očmi. Pivci piva so zelo zvesti potrošniki, ki se držijo svoje znamke piva in da rahla podobnost med različnimi znamkami piv nikakor ne bo potrošnika zmedla. Urad je ugotovil, da je ugovor utemeljen in da znamke glede na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ne sme registrirati. Urad je najprej ugotavljal enakost ali podobnost blaga in ugotovil, da znamka vložnika ugovora ter prijavljena znamka v razredu 32 NK ščitita podobno blago. Blago iz razreda 32 NK: pivo; mešane pijače s pivom, ki ga prijavlja prijavitelj in kateremu priznanju ugovarja vložnik ugovora, je identično oziroma podobno blagu, ki ga prav tako v razredu 32 NK ščiti znamka vložnika ugovora: pivo, brezalkoholne pijače, sadni napitki in sadni sokovi, sirupi in drugi pripravki za pripravo napitkov. Blago je identično, le nekoliko drugače opredeljeno blago kot mešane pijače s pivom, zato bi bil povprečni potrošnik glede porekla blaga nedvomno zaveden v zmoto. Za zavrnitev znamke po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 pa mora biti istočasno izpolnjen tudi pogoj enakosti ali podobnosti znamk. Pri presoji podobnosti znamk se uporablja načelo celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znamko v celoti, ob upoštevanju najbolj razlikovalnih elementov, če jih je mogoče določiti. Presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, pri čemer je poudarek predvsem na distinktivnih oziroma dominantnih delih znamk. Oba znaka sta v besedi z običajnimi črkami, edini razlikovalni element znakov je njihova vsebina. Urad je zato vizualno primerjavo opravil tudi s pomočjo črkovne analize, pri kateri so pomembni naslednji elementi: število in dolžina besed, skupne črke ali zlogi, predvsem prve črke ali prvi zlogi, tuje črke, posebni črkovni skopi ali zlogi. Urad je ugotovil, da sta obe primerjani besedi sestavljeni iz petih črk, od tega skupnih kar štiri od petih črk, od tega zadnje tri na istih mestih. V primeru krajših besed predstavlja večje število enakih črk dodaten element, ki govori v prid podobnosti med znakoma. Beseda prijavljene znamke s prične s črkama „A in R“, beseda znamke vložnika ugovora pa s črkama „T in A“, črka A je obema skupna, torej je edina razlika med primerjanima besedama le v črkah „R in T“. Preostale črke, in sicer „GUS“ so obema besedama identične in ležijo tudi na identičnih mestih. Primerjani besedi sta si glede na večino črk enaki, razlikujeta se le glede na začetne črke. Črki „R“ in „T“ sta si vizualno zelo blizu, tako da je besedi težko vizualno razlikovati. Tudi povprečni potrošnik ne bo mogel besedi, kljub razliki v začetnih črkah, med seboj vizualno razlikovati in ločevati. Tožeča stranka meni, da je prvi zlog „TA“ v znamki vložnika ugovora oziroma „AR“ pri izpodbijani znamki distinktivnejši del. O dominantnem delu je mogoče govoriti, ko gre za znamko, sestavljeno iz vsaj dveh besed ali besede in figurativnega dela. V primeru enobesedne znamke, zlasti pa krajše besede (npr. maksimalno 5 črk), pa se potrošnik običajno ne osredotoča na posamezne črke, temveč vidi oziroma gleda znak oziroma besedo kot celoto. Kljub temu je urad naredil tudi črkovno analizo, ki je pokazala, da besedi, ker imata precejšnje število enakih črk, tudi v celoti gledano vizualno delujeta zelo podobno. Urad je ugotovil, da sta si primerjani besedi podobni tudi fonetično. Beseda sporne znamke se izgovori kot „AR-GUS“, beseda znamke vložnika ugovora pa kot „TA-GUS“. Fonetični poudarek pri izgovorjavi obeh besed je na zadnjem identičnem delu „GUS“, saj se začetnice pri izgovorjavi skoraj izgubijo. Pri besedah, ki se končajo na S, pa je poudarek predvsem na koncu in je zadnji del besede s črko S na koncu zelo slišen. Tudi povprečni potrošnik primerjani besedi ne bo mogel fonetično razlikovati. Res je, da bi beseda znamke vložnika ugovora lahko bila tujega izvora, lahko bi bila izpeljanka iz nemške besede TAG (dan v nemščini) in bi bila v nemščini možna drugačna izgovorjava, vendar je večja verjetnost, da bo besedo slovenski potrošnik izgovoril, tako da bo pri obeh znakih poudarjen zadnji zlog besede. Pri obeh znakih gre predvsem za blago, ki se ga dostikrat ustno naroča (gostilne, bari, lokali), zato je pomembno, da so znamke slišno čimbolj različne. Pomensko sta obe besedi take narave, da povprečnega potrošnika pravzaprav ne asociirata na nobeno določeno stvar, zato ju bo težko s čim povezal. Povprečni potrošnik bo tako lahko zmotno mislil, da gre za isto znamko in nikakor ne, da je „ARGUS“ znana in prepoznavna mitološka žival. Malo je verjetno, da bo potrošnik prepoznal pomen „ARGUS“ v smislu mitološke živali. V šolskih programih ni posebnega poudarka na grški mitologiji, tako da ni mogoče reči, da poznavanje le-te spada k povprečni razgledanosti, temveč je odvisno od posameznika, ali se bo izobrazil na tem področju ali ne. Večja je verjetnost, da bo slovenski potrošnik besedo „ARGUS“ doživljal kot fantazijsko. „TAGUS“ je tudi fantazijska, tako da je pomenska primerjava nemogoča. Vendar pomenski vidik ni toliko pomemben, ker gre za široko potrošno blago. Potrošnik se pri nakupu široko potrošnega blaga redko poglablja v pomen znaka, in niti ni tako pozoren, da bi razlikoval izdelke, označene s podobnimi znamkami in je verjetnost zmede ob nakupu pri potrošnikih še toliko večja. Ob primerjavi prijavljene znamke in predhodne znamke urad sklepno ugotavlja, da obstaja pri znamkah tako podobnost znakov kot enakost blaga, to pa lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku oziroma zmedo v javnosti, ki vključuje tudi verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.