Našla sta se torej zelo različna človeka, "materialist" in duhovno usmerjena ženska. Zakaj to zveni, kot da ste vi, ki ste "duhovno" usmerjeni, nekako boljši od njega, materialista? Kot da bi imeli pravico in celo dolžnost, da ga malce usmerite v duhovnost, in pravico do pritožbe, če za to noče niti slišati. Njegovo razmišljanje "kako in kaj bo ustvaril, da bomo kot družina lepo živeli" je njegov način izražanja ljubezni, ki je enako pravšnji kot vaše besede in razmišljanje, iskanje vzrokov in nians. Vi pa trdite, da to pomeni "brez ljubezni". Mislim, da se motite. Ali res potrebujete izkušnjo z grobim in neodgovornim moškim, da bi se naučili ceniti, kar imate? Res je, če spodbudite v njem zatrto kal duhovnosti, bo vajina ljubezen vzcvetela. Ampak ravno tako bo napredek, če v vašo duhovnost zasejete kanček materialnosti. Nebesa je treba živeti na realnih tleh, ne pa jih sanjati. To napako naredi veliko iskalcev duhovnosti, ki si dovolijo, da jih njihova opredeljenost navdahne in nekoliko privzdigne nad druge ljudi. Ampak če jih dobro pogledaš, vedno ob njih najdeš kakega hudega materialista, ki brez velikih besed skrbi za položnice in kruh na mizi. V bistvu človek še najbolj napreduje, če razvija del sebe, ki je najmanj razvit. V zvezi med "materialistom in duhovno žensko" pa lahko pride do izrazite polarizacije, ki se razbije šele takrat, ko gresta narazen. Takrat on v bolečini ločevanja začuti svoje duhovno jedro, ona pa se mora naučiti služiti denar … Ne, seveda to ni nujno, vendar je dobro vedeti, katere misli v končni posledici lahko pripeljejo do razdora povsem dobre zveze! Če sta skupaj, se morata naučiti skupnega jezika, s katerim si bosta izražala ljubezen, in vi morate njegova prizadevanja sprejeti kot enakopravne svojim.