Mogoče si res jezikava, toda pameti ti ne manjka. Vse, kar si napisala, drži kot pribito in celo jaz, ki nimam ravno malo življenjskih izkušenj, moram priznati, da sta trčili »dve puberteti« tvoja in očijeva. Krizo srednjih let lahko namreč ocenimo kot drugo puberteto. Le da tvoja izhaja iz povsem naravne poti v odraščanju, ko se začneš zavedati sebe, svojega znanja in razumevanja sveta, očijeva pa iz čiste groze, da kljub letom in pameti ne more imeti čisto vsega prav. Za tiste, ki se ne morejo sprijazniti s tem in, verjemi mi, ni jih malo, mora to biti grozen občutek. Še včeraj je bilo treba mulcu ali šmrklji obrisati ritko, in če je zinil še takšno neumnost, ga je otročiček poslušal z odprtimi usti, danes pa hodijo naokrog kot nobelovci, o vsaki stvari imajo svoje mnenje, hočejo odločati in hočejo, da jih upošteva. In kaj je to drugega kot grozen, nesramen, krivičen napad na njegovo avtoriteto. Klasična zgodba; njega dajejo leta, stare mame in tašče so otročje, otroci so odrasli, žene itak nikoli niso nič ubogale, v službi je norišnica - in kam gre potem ogroženi poglavar družine? Logično, da v gostilno, kjer se dobijo njemu podobni ogroženci in tožijo in tarnajo o »kruti usodi«, ki jim je namenila takšne tečne in nehvaležne družinske člane. Ampak, če sva odkriti, jezikavka moja, je to beden izgovor za beg v gostilno in iskanje tolažbe v pivu ali žganjici. Če bi bili vi doma še tako idealni, bi si pa našel kakšen drug izgovor za gostilniško tolažbo, zato nikar ne imej občutka krivde. V šoli si uspešna, doma pač pomagaš po svojih močeh in razmišljaš s svojo glavo. Tega bi bil vsak vesel, razen če ne gre za odraslega, ki ga muči »puberteta«. Včasih rečem poštarju Gezi, ki tako težko prenaša poraz v igri človek, ne jezi se. Justi, jaz sem prijazen, pošto ti prinesem, včasih skočim v trgovino zate, pišem ti voščilnice za novo leto in rojstni dan, iz Prekmurja ti prinesem prvovrstne ocvirke (no, pa jih bom spet slišala od zdravnika!), ti pa mene tako grdo namahaš. Kje pa je tu hvaležnost, Justi? Dobro, Geza ne pobegne v gostilno po tolažbo, ampak drži pa se tri ali štiri dni - kot otroče. In potem je treba z njim v rokavicah. To pa ne pomeni, da moraš tudi ti očetu v vsem dati prav. Tam, kjer si prepričana, da imaš prav, bodi vztrajna in odločna, vendar nikar ne bodi groba in napihnjena. Včasih malce popusti, naredi kaj po njegovo, saj se svet ne bo podrl, povsem pa se ne smeš podrediti. Počasi se bo moral naučiti in navaditi, da je še kdo na tem svetu, pa naj je še toliko mlajši ali pa starejši, ki nekaj ve in ima svojo glavo. Ponudi mu, ko ga zagrabi panika in bi rad pobegnil v gostilno, da odigrata partijo kart, da gresta skupaj na sprehod ali v kino, daj mu možnost, da spozna, da ga niti v sanjah ne ogrožaš, ampak da kratko malo odraščaš.