Bolj smiselno od iskanja soglasja bi zato bilo, če bi stranke, vlada, forumi, zbori in omizja pozvali volilno telo, naj na osnovi predstavljenih programov enemu od njih podeli mandat za štiriletno vladanje. In nič več. Če je že potrebno kakšno nacionalno soglasje, gre za soglasje o formi političnih procesov. Namesto iskanja soglasja o razvojni strategiji bi bilo smiselno iskanje soglasja, naj se politični boji vrnejo v parlament. Dejstvo, da se nam hkrati dogajajo štiri izvenparlamentarna omizja, ki ponujajo na videz nadpolitične, nadstrankarske in neideološke poglede o prihodnosti Slovenije, v resnici kaže na dvojno odsotnost soglasja. Prvič, ni jasnega soglasja o tem, kaj želi Slovenija doseči. To, da tega soglasja ni, ni nujno znak krize. Bolj nerodno je, da ni več soglasja o tem, kje naj bodo politične ideje artikulirane. Ni več samoumevno, da naj se interesi artikulirajo v državnem zboru. Naenkrat mu konkurenco dela nekakšen zbor za republiko. Ni več samoumevno, da je arena državnega sveta tista z ustavo definirana točka, kjer naj bi prihajalo do ekstenzivnega družbenega dialoga, do diskusije med državo, civilno družbo, strankami ter predstavniki regij in interesnih združenj. Občasno namreč nastaja vtis, da je prostor za ekstenziven družbeni dialog na omizjih pri sedanjem ali bivšem predsedniku republike.