pretresel in zaznamoval njegov premišljeni in zavestni samomor. Jean Améry (1912-1978) je ime temu pisatelju, ki se je kot Hans Maier rodil na Dunaju, živel pa je v kraju Honems v zahodnem, alpskem predelu Avstrije, študiral je književnost in filozofijo, se med drugo svetovno vojno priključil odporniškemu gibanju; v Belgiji, kamor se je umaknil pred gestapom, so ga ujeli, mučili, poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kasneje še v Buchenwald, trpljenje je preživel, rešili so ga v taborišču Bergen-Belsen. Bil je sin Juda in katoličanke, vzgojen je bil v krščanski veri, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Ko se je začelo preganjanje Judov, je bil zmeden, saj, kot sam pravi: “Nisem bil še pripravljen sprejeti bremena judovstva na svoja ramena”! Počutil se je izločenega iz družbe. Preko Francije je zbežal v Belgijo, kjer “so preganjali Jude samo zato, ker so bili Judi”. Ko so ga ujeli, so ga mučili in še takrat je raje mislil, da to počno zato, ker je bil član odporniškega gibanja kot pa zaradi dejstva, da je Jud. O mučenju je med drugim zapisal: “Moje telo še danes ni pozabilo pokanja in trganja vezi, mišic in vsega v ramenih in rokah... ” Šele po prestanem trpljenju pa se je začela za Ameryja, ki je zamenjal ime, priimek in jezik (novo ime je anagram prejšnjega!), odločil se je za francoščino, prava kalvarija. Nenehno se je spraševal o lastni identiteti, imel se je za Juda “brez Boga, brez zgodovine, brez mesijanskega upanja judovske narodnosti”, a vzgojen je bil kot kristjan. Zavrgel je nemško kulturo, dolga leta v Nemčiji in Avstriji niso smeli objavljati njegovih knjig, a pisal je v nemščini. Vere ni imel, njegov zapis o tem, zakaj po preživetju Auscwitza ne more biti veren, je ena najzahtevnejših stvari, kar sem jih kdajkoli prebral v življenju. Kot Primo Levi in Tadeusz Borowski, druga dva velika pisatelja holokavsta, ni mogel najti več smisla v življenju, večkrat si je poizkusil vzeti življenje, uspelo mu je leta 1978. O Auscwitzu je Jean Améry napisal samo eno knjižico, pred njo, kot je sam povedal, “vsaj 15 tisoč listov papirja”. V njegovem zgoščenem pisanju je en sam krik po življenju in veri v življenje in svet, tisti veri, ki jo je izgubil v taborišču, da mu ni nikdar več uspelo “videti čez”, da ni zmogel več verovati, niti slutiti ne več Boga. Njegovo pisanje je ena sama bolečina, pripoved o iskanju smisla, pravzaprav nenehno poizkušanje razumeti trpljenje in pri tem ne zahtevati nobenega usmiljenja ne zase in ne za druge žrtve uničevalnih taborišč. In najbrž se tega ne da. Skrajno trpljenje je ostalo tudi Améryju skrivnostno, nerazložljivo, življenje po njem pa neznosno.