Enako res pa je, da ni v tem pismu ničesar, kar ne bi moglo voditi v nova zaostrovanja. Ta dokument je lahko priročen predvolilni poligon tako levice kot desnice. Na levi bi utegnili pismo uporabiti za nov kronski dokaz, da je cerkveno vodstvo oziroma domobranska stran ravnala tako, kot »sami že dolgo trdijo, da je ravnala«, saj je to navsezadnje priznala tudi ena od najpomembnejših povojnih cerkvenih osebnosti. Pismo bi lahko postalo tudi izhodišče za pomenljiva spraševanja, zakaj je dokument tako dolgo čemel v cerkvenih predalih, zakaj ga niso našli prej, kdaj je Cerkev izdala Vovka... Desnica pa lahko podobno vprašanje zastavi povojni oblasti – težko je namreč verjeti, da za to pismo ni vedela. Vovkovo pismo lahko relativizira glede na čas nastanka, z ugibanjem o morebitni samocenzuri, o strahu, ki bi lahko narekoval večjo kritičnost do sebe in manjšo do zmagovitega nasprotnika. Ob novem letu 1946 je bilo po Ljubljani namreč že marsikaj slišati o tem, kam so spomladi in poleti izginjali nekdanji domobranci... Možne so skratka različne interpretacije, ki lahko poskrbijo tako za predvolilne detonacije že slišanega v novi preobleki ali pa za strpno iskanje skupnega imenovalca, kar je žal po izkušnjah manj verjetno.