Nadaljevanje zgodbe je znano. Liberalni demokrati so suvereno obvladovali državni zbor in ves politični prostor, kar se je potrdilo dve leti kasneje celo na lokalnih volitvah, ki niso specialnost liberalnih demokratov. Je pa lansko leto pripeljalo tudi do dveh velikih kadrovskih premikov na t. i. levoliberalni sceni. Milan Kučan je odšel v pokoj, Janez Drnovšek pa v predsedniško palačo. Kljub velikim špekulacijam odhod Janeza Drnovška ter borba za prevzem predsedniškega mesta nista pripeljala do krize, kakršno so nekateri napovedovali in mnogi tudi želeli. In tudi koalicija Slovenija, ki je leta čakala na umik Kučana iz politike ter Drnovška iz liberalne demokracije, ni imela nobenega scenarija ofenzive ali pasti, s katero bi pričakala liberalne demokrate. A vendar nadaljevanje zgodbe ni šlo po scenariju razvajene liberalne demokracije. Česar niso mogli in zmogli v opoziciji, so namreč naredili v liberalnem delu publicistične javnosti. Liberalna demokracija in tudi nasploh politična moč levoliberalnega bloka je načeta, kot v zadnjih desetih letih še ni bila. In v tej situaciji v Koaliciji Slovenija in njenem razumniškem krogu čutijo, da je nekaj treba storiti, pravih idej, kaj storiti, pa nimajo. Zato nekako tipajo in preizkušajo različne domislice. Od zahtev v zvezi z mediji, ki jih večinska javnost ni kupila, pa do aktualne Janševe ideje o konvenciji o prihodnosti Slovenije. Sama ideja o konvenciji je sicer nesmiselna, saj po konsolidaciji demokratičnega ustroja vsakršno iskanje skupnega imenovalca, kar je po svoji logiki konvencija, ne spada v kompetitivno okolje parlamentarne demokracije, ampak v okolja predpluralnih političnih regulacij. Homogenizacije in iskanja vizij so kvečjemu stvar in pravica notranjih odnosov v posameznih strankah ali interesnih skupinah, ne pa metoda urejanja odnosov med interesnimi skupinami v parlamentarnih demokracijah. Pa tudi interno vizionarstvo je po svoje problematično. Zato je konec osemdesetih let na nekem partijskem kongresu takratni avstrijski kancler in predsednik socialdemokratov Franz Vranitzky vehementno zavrnil pripombo Heinza Fischerja, da SPÖ rabi vizijo, s (sposojeno) krilatico, da naj tisti, ki boleha za vizijami, poišče zdravniško pomoč.