Zgodba o Evropi se začne s feničansko boginjo večera Evropo, ki jo je ugrabil Zevs v podobi bika in jo odpeljal na Kreto. Čeprav Herodot dvomi, da bi lahko najmanjši kontinent na svetu dobil ime po tej mitološki osebi, saj da je bila iz Fenicije in da nikoli ni stopila na evropska tla, je kljub drugačnemu obsegu Evrope v antiki vseeno treba videti v ugrabitvi zaupljive deklice simbolično dejanje, saj je rodila prve vladarje zahodnega sveta: kretska kralja Minosa in Radamanta, morda pa še Sarpedona. Prav tako pomeni semitska beseda ereb »zahodni svet«. Po nekaj tisočletjih je Stara celina preživela kratko, a za človekovo dojemanje časa dolgo zgodovino, danes pa si prizadeva za politično združevanje v novo historično obliko prihodnosti. Zato vsak človek in vsaka znanost po svoje gradita Babilonski stolp zahodnoevropske civilizacije; sem sodijo »evropski humanisti«, med katerimi so pomembni, široko razgledani in zelo izobraženi avtorji, ki znajo povezovati fikcijo in resničnost, drugi so »strogi znanstveniki«, vsem pa je skupno iskanje resnice pred ozadjem obče zgodovine, literature, religije. Dobro je, da vemo za Evropo duha in zgodovine, ki sta povsem drugačni kategoriji - čeprav ne izolirani - kot družba in država, zato je zbor evropskih humanističnih založb (C. H. Beck, Blackwell Publishers, Editorial Critica, Gius. Laterza & Figli in Editions du Seuil) začel izdajati knjižno zbirko »Delajmo Evropo«, v kateri so zbrana strokovna dela več evropskih avtorjev.