Kljub temu pa tržne preobrazbe strukture, iz katere se financirajo sredstva javnega obveščanja, ne bi smeli zanemariti kot nepomemben korak, četudi se je kitajska vlada zanj odločila predvsem zaradi tega, da bi pokrila izgube v tisku, ki jo vse bolj obremenjujejo. Junija letos so iz centra sporočili, da je prepovedano vsiljevanje naročnin za vse državne časopise, razen za nekaj redkih izdaj, med katere sodita tudi Renmin Ribao (Ljudski dnevnik ) in Qiushi ( Iskanje resnice ). Na stotine drugih izdaj, ki so se do zdaj preživljale v glavnem s tem, da so jih morali prek naročnine kupovati vsi vladni uradi v provincah, kjer izhajajo, bo moralo v prihodnje plavati na trgu - ali pa bodo, kar se bo najbrž pogosteje dogajalo, potonile v zgodovino. Od sedanjih 38 časopisno-založniških družb, v katerih so partijski sekretarji hkrati tudi generalni direktorji, jih bodo izbrali šest, ki jih bodo v prihodnje vodili poklicni menedžerji in ki bodo lahko svoje delnice prodajali na trgu. Izbranih šest družb izdaja skupno 45 časopisov. Njihova naloga bo, da se spremenijo v medijske konglomerate s konkurenčno močjo, s katero bodo lahko tekmovali tudi s tujimi izdajami na trgu. Govori se tudi o dopustitvi zasebnih tujih naložb, in sicer na ta način, da bi lahko te v strukturi lastništva dosegle (po vsej verjetnosti) do 40 odstotkov delnic, hkrati pa je slišati odločna zagotovila, da to nikakor ne pomeni, da bodo izpustili iz rok nadzor nad uredniško politiko. Nikomur ni popolnoma jasno, kaj bi lahko vse to pomenilo. Kot enega od primerov, kako naj bi potekala ta oblika reforme, navajajo primer časopisne hiše Dazhong iz province Shandong. V zadnjih dveh letih je ta hiša ustanovila sedem podružnic, od katerih ima vsaka na skrbi po en vidik poslovanja - od komercialnega oglaševanja prek distribucije in tiskanja pa vse do menedžmenta kapitala. Uredniške posle je obdržala centrala. Ker so zasebne in tuje naložbe dovoljene samo v podružnicah, je ostala vsebina publikacij, ki jih izdaja ta hiša, pod popolnim nadzorom države - torej partije. Včasih se zdi, da je tudi to, kakor bi sicer lahko rekli za celo vrsto drugih stvari v današnji Kitajski, svojevrstna shizofrenija. Biti na liniji in biti na trgu v istem trenutku, bi se namreč utegnilo zdeti neizvedljiva naloga, ki naj bi jo izpolnil kitajski tisk, res pa je, da to pogosto povsem dobro deluje, ne da bi bila pri tem kakor koli ogrožena trdna integriteta partijskega monopola na oblast.