Naša identiteta v Evropi in v EU se potemtakem še zdaleč ne more ohraniti in okrepiti s protestnimi notami naših diplomatov zaradi notoričnih zamenjav Slovenije s Slovaško in ne z izmišljanjem ne vem kako ekstravagantnih državnih emblemov. Okrepi se lahko tako, da se uredijo stvari v nas in zaradi nas samih: tako, da si pridobimo samozavest zaradi rezultatov in uspešnosti lastnega prizadevanja ob upoštevanju evropskih, malce drugačnih meril kakovosti, kakor smo si jih marsikje postavili v našem samozadostnem majhnem svetu; tako, da pridemo do občutka soodgovornosti zaradi prepričanja, da poleg individualne koristi obstaja sfera skupnega napora in odrekanja zaradi vseh in zaradi vsakega posebej; ter tako, da prevetrimo težko ozračje naše anahronistične in nadvse škodljive socialnopolitične, ideološke in moralne polarizacije, v kateri je korak naprej mogoč le čez pohojenega poraženca, ki izključuje iskanje rešitve v odkritem soočanju različnih mnenj in ki je posledica nizke politične kulture. To so temelji samozaupanja in sproščenosti, ki sta izhodišče za strpnost do drugih in za konstruktivnost ravnanja. Vse drugo, tudi naša boljša prepoznavnost v tujini, bo potem zanesljivo prišlo in bo tudi ostalo v nasprotju s Putinom in Bushem, ki bosta prišla in takoj odšla, z njima pa tudi tistih nekaj minut pozornosti, ki si jih bomo zaradi njunega obiska prislužili v svetu.