Res je, da protest ni bil tipa »gremo na vse ali nič«, preprosto tudi zato, ker so po polletnih pogajanjih, no, v bistvu nekajletnih, hoteli zakoličiti že dogovorjeno povišanje. Pojdimo po vrsti. Po letu 1990 so bila porušena razmerja med plačami v javnem sektorju in družbenimi dejavnostmi, kamor je sodila tudi kulturna sfera. Leta 1994 je parlament sprejel zakon o razmerju plač, ki je (naj bi) uredil omajano razmerje med posamičnimi poklici, kjer je bilo eno od glavnih meril strokovna izobrazba. Doro Hvalica, predsednik kulturniškega sindikata Glosa, je v predpoletnem času upora povedal, da če bi razmerja iz leta 1994 ostala in če bi se vrednost izhodiščne plače povečevala skladno s priznano inflacijo, bi bila realna možnost za obstoj razmerij še danes. Toda po njegovih besedah je vlada izsilila zaostajanje vrednosti izhodiščne plače. Slednja je po vladni uredbi lahko naraščala za 0,85 odstotka vrednosti priznane inflacije. Sindikati so v iskanju rešitve v sedmih letih dosegli nekaj dodatkov, Hvalica pravi, da tudi namišljenih, samo zato, da bi nekako »ulovili« primanjkljaj, določen z vladno uredbo. Po njegovem mnenju so bolj ambiciozni ignorirali dejansko stanje (makroekonomijo, inflacijo) in so iskali rešitve za še večja odstopanja. Hvalica ugotavlja, da je bila zakonodajna oblast prva, ki je »pozabila« na lastne uredbe, sledili so sodniki in potem še izvršilna oblast. Zdravniki so se po njegovem sklicevali na posebnost in občutljivost poklica, ki ga opravljajo, izvršilna oblast jim je prisluhnila in pomagala pri ignoranci kazalcev, ki jih je sama določila. Kulturniki pa so bili na milost in nemilost prepuščeni sindikalističnim bojem za namišljene dodatke.