Tekst ima zelo logično večplastno dramsko strukturo, vendar ni enostavno narativen in igralki omogoča iskanje lastne poti, lastnih poudarkov, paralel. Moje delo je predvsem iskanje ravnovesja med igralkino potjo in mojo lastno vizijo predstav. Gre za spoštljiv odnos, kjer ni prostora za ego in kjer se po intuiciji oblikuje najboljša skupna celota, ki jo orkestriram in ritmiziram s pomočjo zvokov, glasbe, svetlobnega oblikovanja, rekvizitov, detajlov scene... Igralka pa mora kot v operi, ob vseh teh omejitvah in parametrih in v konstantnem fokusu, »odpeti« besedilo. V Tosci se nisem poslužil značilne fragmentacije mojih prejšnjih predstav, niti premočnih scenskih simbolov. Zazdelo se mi je, da ne smem ničesar dodajati. Interpretacija Jožice Avbelj kot Tosce in prezenca operne pevke Mirjam Tola sta namreč tako močni, da zahtevata skoraj popolno vizualno in ritmično askezo.Tako bi lahko bilo »preveč« že to, da imate na odru mlado in starejšo inačico lika, preteklost in sedanjost… Hodili ste po tanki črti gledališke spogledljivosti, še posebno, ker nas na koncu Mirjam Tola povsem predvidljivo očara še s petjem.