To indijansko poletje mojim prijateljem služi, da se odmaknejo v naravo, da se pogovorijo z drevesnimi debli, njihovimi stebelci in vejicami, da osredotočijo svoj notranji jaz oziroma svojo notranjo bit. Nekateri imajo druge vzvode za ravnovesje, na primer vrtove in pokopališča. Pokopališče, kjer je običajno mir in soočenje s splošno minljivostjo in kjer mrakovi in teme poprimejo druge dimenzije. Bili so časi, ko sem se lahko skrita očem, stisnila k svoji češnji, se napojila in se očistila z njeno energijo, svojo bit zložila na kupček in šla dalje, kar koli me je po tem že čakalo. Danes vprežem dragocenega dvokolesnega črnega konja, se odpeljem med fazanje klice in opojna zrela koruzna polja iskat dušni mir. Letos so povsod tako bogato obrodila, da koruze ne bodo mogli prodati in si bodo kmetovalci z njo kurili. Prekrije me velik (ne)sistemski črv v iskanju dušnega miru. Pa saj tako vemo, da nas bodo iz bega v iskanje ravnovesja kaj hitro dosegla nova vprašanja, novi dvomi in nova iskanja, če smo še tako odprti, široki, razumevajoči in prikladni za vse različnosti, ki jih ponuja ta svet. Odprti in široki smo tako nek dan v indijanskem poletju ob kavi razpredali, da naj vsak živi, kot želi, le da ne dela hudega drugim. Šlo je za ljudi, ki so spolno homoseksualno usmerjeni in se odločajo za partnersko življenje. In starševstvo. Po predlogu družinskega zakonika naj bi tudi homoseksualni pari imeli pravico do posvojitve otrok. In smo se razdvojili. Na tiste, ki (še vedno) ne znamo otroku razložiti, kako da imajo eni otroci dve mami, drugi dva očeta in tretji mamo in očeta. In kaj vse sledi (dvomi, psihična razdvojenost, kasnejša spolna usmerjenost…) otrokom iz istospolnih partnerstev. In na tiste, ki zagovarjajo, da je otrokom iz istospolne zveze lahko lepše, boljše, mirnejše, nenasilno, bolj ljubeče. Kar je navsezadnje tudi še kako res. Če ne bi ljudje imeli zakodiranih toliko in premnogo pogojnikov. Tega sveta res ni lahko živeti. Res ga ni lahko živeti. Od nekod se spet tihotapi »žena naj bo doma, čuva naj na moža, mož naj dela za oba«. Pa kaj še! Bog se usmili! Pa komu smo ženske spet trn v peti in v mislih, grozen trn od glave do peta? Popolna pomanjševalnica, ki naj bi bila brez ambicij in osebnih hotenj. Pa smo se v prijateljski debati vseeno takole strinjali: lepo je biti doma, imeti vse pospravljeno in počiščeno, oprano, zlikano, dišeče in dobro domače skuhano za moža in otroke. Ljubeče, če je tisti ob tebi ljubeč in razumevajoč, upoštevajoč, spoštljiv in pri tem zavedujoč se, da je gospodinjsko delo delo od zore do mraka in še čez... In da ti nikoli, res nikoli ne očita, kako dela zate in ti ne obesi goro krivd. Da te hrani in oblači. Morda so bile takrat (skoraj) idealne družine, ampak vanje s prijatelji že dolgo ne verjamemo več. Ni realnih pogojev, poleg tega pa je z enim osebnim dohodkom, eno današnjo plačo, ali kar koli to v teh trenutkih pomeni, težko preživeti. Otroci naj bi z mamo doma res pridobili, ali ne z nezadovoljno in ponižano! Pa šolanje? Zdi se, da se spet zbuja ideja, naj se visoko šolajo otroci iz »in« družin. Sicer pa, kakšne pogoje sploh imajo otroci staršev, katerih firme so šle »v maloro«? Nekaj pa vendarle poudarja lepoto letošnjemu indijanskemu poletju. Da smo Slovenke in Slovenci presegli sebe. Z vso možno srčnostjo smo sprejeli prijateljsko uigrano ekipo slovenskih košarkarjev, ki so sebi in narodu v težavnih ponavljajočih se igrah priigrali odlično četrto mesto. Kar daje vero, da smo vendar zmožni kolektivne »biti«. Ko kot posameznik najprej uspeš pregristi vse teme v sebi.