Danes sem na posušeni travi zraven razprostranega gozda z namenom, da napišem, kako doživljam prevzemanje - ali bolje: odklanjanje odgovornosti, ki tako označuje današnjo družbo. Naenkrat grmenje motorja kakih štirih vozil, pol motorna kolesa, pol terenska vozila. Ogromne gume, močan ropot, prožnost kot pri motorju. Zaženejo se čez ta travnik, na katerem sedim, in potem po drugi strani zopet po širši stezi v gozd. V hipu pomislim, da sva na srečo dva. Same bi me bilo instinktivno strah. Misli se mi kar pode po glavi, od grmenja motorja do mladih obrazov, ki jim ne uspe dojeti narave na noben drug način, kakor imenitno avanturistično igrišče za dvo- ali večkolesno izživljanje. Misli o nezavednem iskanju ravnovesja, ki ga je občutiti tudi pri mladih v današnji družbi v smeri, ki pa se večkrat zelo oddaljuje od njega. Kolega s predpubertetnim sinom mi je nekoč dejal: “Enostavno ne moreš primerjati moje ali tvoje generacije z današnjo. Druge vrednote mogoče, druga pravila, prav gotovo drug način življenja. Danes se pubertetniki sestajajo po trgovskih centrih, igrajo na videoigrice, ki so osnovane na hazardnih igrah. Kako to vpliva na njihovo zorenje, ne vem, prepričan pa sem, da se jim odrasli ne dovolj približamo, da bi kot starši zaznali vprašanja, ki se jim porajajo v glavi in na katera ne dobijo odgovora”. Pa smo spet pri tistem oguljenem in še vedno veljavnem: kako si od mladih pričakovati prevzemanje odgovornosti, ko pa niso bili v to nikoli prisiljeni? Tisočkrat oguljene fraze o opravičevanju katerekoli odsotnosti, neuspeha, kar vodi edinole v oblikovanje generacije odraslih moških, ki se mogoče celi Italiji opravičujejo, da “niso vedeli, da je ženska prostitutka”, da niso še našli samega sebe ali pa mogoče, da jih tisti poklic povsem utesnjuje. Ali pa mogoče generacijo žensk, ki ne ve, kaj njihovi možje in zaročenci v resnici mislijo, kaj sanjajo, česa se bojijo. Saj se tudi same tega ne znajo vprašati, ker jim to v življenju ni bilo nikoli pomembno. Nasprotno: ideal življenja je postalo