pričakovali nastop velikih zvezd estrade. Moskvo je pobelil sneg, praznično razpoloženje se je polastilo vseh in nihče ni slutil, da bi zadnji dan leta 1999, ko je bilo povsem jasno, da so politične karte dobro premešane, Jelcin, ki je sicer slovel po nepričakovanih odločitvah, lahko postregel z najbolj šokantno. Sestava nove, prokremeljske dume, spodnjega doma parlamenta je bila znana, predsednik vlade Putin je predvsem zaradi uspehov tako imenovane protiteroristične operacije na severnem Kavkazu, v Čečeniji, užival izjemno popularnost in posebnega razloga za hitenje za Jelcinov odstop ni bilo. Novica, ki so jo z mastnimi naslovi NUJNO!!!! ponesle v svet tiskovne agencije, je udarila kot strela z jasnega. Govorice o morebitnem odstopu Jelcina, o katerem je njegov nekdanji tiskovni predstavnik Kostikov pred leti izjavil, da ima razvit samo en nagon, nagon oblasti, za katero se je pripravljen žrtvovati, so se uresničile. Ruski predsednik, ki je več kot enkrat dokazal, da ga iz največjih zagat rešujejo izjemna intuicija, spretno iskanje ravnotežja med preveč ambicioznimi posamezniki in skupinami vplivnih ljudi, premeščanje sodelavcev s položaja na položaj kot mojstri šahovske igre prestavljajo črne in bele figure, se je umaknil sam. Njegova pooblastila so v skladu z ustavo prešla v roke 47-letnega premiera Vladimirja Putina, ki se je v soju žarometov velike politike znašel avgusta 1999, ko je zamenjal četrtega premiera v zadnjih dveh letih, Sergeja Stepašina. V dolgo in uspešno politično življenje nekdanjega direktorja Zvezne varnostne službe, naslednice zloglasnega KGB, svetlolasega, skromnega, redkobesednega človeka, ki se je nekaterih poglavitnih načel v življenju naučil pri judu, je takrat verjel malokdo. Putin je veljal za enega morebitnih Jelcinovih naslednikov, ki jih je iskala »družina«, vedoč, da se njegov predsedniški mandat izteka in da bo oblast, če hoče Moskva ohraniti vsaj videz pravne in demokratične države, treba predati novemu človeku. Seveda ne komurkoli. V igri je bila brezskrbna prihodnost Jelcina in članov njegove najožje družine, ki naj bi se dokopala do precejšnjega bogastva. Jelcin, ki ga je duma zaradi obtožb genocida nad lastnim narodom, vojne v Čečeniji, katastrofalnih razmer v oboroženih silah neuspešno hotela odstaviti, med Rusi ni užival naklonjenosti. Zato je bila izbira naslednika izjemno pomemben projekt. Putin, ki je kot nekdanji vohun KGB služboval v vzhodni Nemčiji, je v Kremelj prišel avgusta 1996 kot član predsednikove administracije. Njegova kariera je bila bliskovita. Poleti 1998 je postal direktor Zvezne varnostne službe, leto kasneje pa se je zavihtel pod sam vrh, kot piše Jelcin, zaradi trdne moralne drže, hladnokrvnosti, privrženosti demokratičnim tržnim reformam in patriotizma. Putin je po njegovem poosebljal generacijo novih, mladih politikov, ki je poklicana, da oblikuje novo »rusko civilizacijo«. Stari, kot sta bila na primer nekdanja premiera Černomirdin in Primakov, ki sta bila nekaj časa v najožjem krogu morebitnih naslednikov, so bili preveč obremenjeni z ostanki komunistične preteklosti. Avgusta 1999, ko so se v Dagestanu zanetile prve iskre nove kavkaške vojne, druge v petih letih, se je začelo odštevanje časa za uresničitev projekta, ustoličenje Putina.