Finska res ni država, ki bi ji lahko zavidali geografijo. Z Rusijo deli najdaljšo, 1340 kilometrov dolgo kopensko mejo in težavna poglavja zgodovine. V svojem kolektivnem spominu pomni mnoge vojne, med drugim je bila »vzhodno ozemlje« Švedske. Ne glede na omejitve geografije in na težo zgodovine pa je s kreativnim ukvarjanjem s prihodnostjo presegla preteklost. Z Rusijo je vzpostavila normalne odnose, in preden je v Evropsko unijo vstopil Vzhod s Poljsko na čelu, EU skoraj ni opazila, da ima skupno mejo z Rusko federacijo. Čeprav je Rusija poleg Evrope še vedno glavna tema finske zunanje politike, iz uradnih Helsinkov prihajajo odmerjene politične izjave, ki v primerjavi z onimi iz Varšave delujejo kot korektiv politike do Rusije. Če Finca vprašaš, kako je mogoče, da so stališča do mogočne sosede tako »zmerna«, poudari pragmatizem, ki ne pomeni enačaja z oportunizmom. Očitno je odgovor tudi v politični kulturi. Finsko obnašanje v politiki je trezno, nečustveno, racionalno, je posledica iskanja ravnotežja med interesi in preživetjem. Nordijskemu okolju je vrojena skromnost, slovi kot okolje, ki je proizvedlo občutljivost za človekove pravice, načelno politiko, konsenz, transparentno vodenje, pomoč revnim, dobro vlado.