Prav iskanje ravnotežja med moško in žensko močjo je veliko vprašanje našega časa. Tako Fisherjeva kot številni drugi raziskovalci človeškega vedenja opozarjajo, da velikih premikov pravzaprav ni. Ko sem nekaj žensk povprašal o temah, ki jih načenja Miklavčičeva, jim prav nič ni bilo treba posegati v preteklost, govorile so o tukaj in zdaj. Tako se ena spomni, kako je neka devica pol leta po poroki čakala, da bo noseča. Ker ni in ni bila, je šla na pregled k zdravniku. Ta ji je povedal, da bo morala biti najprej razdevičena. Druga mi je povedala zgodbo o mladem duhovniku, ki javno živi s svojim dekletom. Pa zgodbo o človeku, ki živi z dvema ženama (drugo mu je svetovala prva, ko je videla, da ne bo mogla imeti otrok). Pa tisto o dekletu, ki so jo proti njeni volji poročili s starim kmetom. Ta je bil povrh vsega jalov. Ker ni bilo otrok, so seveda zaničevali ženo. Ta si je pomagala s sosedom in ko sta bila dva otroka pri hiši, je imela mir. Te vitalne anekdote seveda posegajo v tiste obrobe naše sodobnosti, ki jih pri trenutno sankcioniranih predstavah o naši spolni kulturi (spolna prosvetljenost ali celo revolucionarnost, celibat duhovnikov, pravila zakonske zveze...) le redko obravnavamo. Vemo pa za njih vsi - v taki ali drugačni obliki. Zato je prav, da nas kdaj pa kdaj kdo opozori na cesarjeva nova oblačila! Že zato, da bi se zavedali zamer, ki se nam v partnerski in medgeneracijskih komunikaciji vtikajo v pogovore, ne da bi vedeli, kaj se nam pravzaprav dogaja.