Račan je očitno precenil politično težo, ki jo je pridobil z izglasovanjem zaupnice njegovi vladi po odstopu liberalskega vodje Budiše (ta je s tem dejanjem izrazil protest zaradi vladnega sodelovanja s Haagom pri lovu na zločinske hrvaške viteze), in podcenil moč narodnoobrambnih epopej nad neposrednimi, materialnimi interesi države. Sicer pa k slednjemu prispeva tudi Račan sam, s svojim stalnim iskanjem ravnotežja med levico in skrajno desnico, nazadnje z napovedjo kompenzacijskega obsojanja ostarelih partizanskih zločincev. Nasprotno pa je Drnovšek s parafiranjem za Slovenijo ugodnega sporazuma po pričevanju očividcev je predvsem uspešno težil z Jorasom vnovič dokazal, da se je ravno v obdobju, ko napoveduje svoj odhod iz najbolj dejavne politike, dokončno razvil v velikega politika. Ki je, kot bi rekli v športnem žargonu, ne le za razred boljši od hrvaškega kolega, marveč je s hladnokrvnostjo in natančnostjo, s katerima je zadnjič govoril o svoji bolezni, presegel tudi običajni evropski format politika.