Toda kljub privatizaciji se pojavljajo nenavadne anomalije, katerih najjasnejši odraz so reakcije na odločitev Reanulta, da zapre svojo tovarno v Belgiji, ko so ne le sindakati ostro kritizirali vodstvo družbe, kar bi še razumeli, ampak so se sprožile pravcate politične gonje proti samemu predsedniku Renaulta z zahtevo, naj odstopi. Če so nam v Sloveniji še v spominu vmešavanja politike v gospodarstvo in smo to obsojali kot zavržena dejanja planskega gospodarstva in totalitarizma, ostajamo zmedeni, kako da se to dogaja v klasičnih deželah kapitalizma. Po eni strani pospešena privatizacija, po drugi strani pa nasprotovanje lastnikom in vodstvom podjetji, da se prilagajajo tržnim razmeram. Vendar to ni edini primer, ko se kaže, da pri sedanjem privatiziranju ne gre za grobi prvotni kapitalizem, saj so države uveljavile že toliko socialnih elementov v sistemu, da držijo čvrsto v rokah niti makroekonomskega razvoja. Lastnikom je nasploh dopuščeno marsikaj, vendar vse v politično določenih okvirih. Ker pa je tako, se po drugi plati krepijo prizadevanja za redefinicijo socialne funkcije države. Gre torej za nenehno iskanje ravnotežja med nasprotujočimi si težnjami. Tudi še neobvladana nezaposlenost, ki ima globoke korenine v uvajanju visoke tehnologije na vseh ravneh poslovnih sistemov, bo v prihodnje terjala od držav, da se bodo hitreje in radikalneje razvijale in spodbujale razvoj novih (ne)gospodarskih sektorjev in fleksibilnejše oblike (samo)zaposlovanja, kot je teleworking - distribuirana organizacija dela ipd. Povsod to seveda ni mogoče, zlasti ne tam, kjer so potrebne večje koncentracije skupinskega dela, ki ga zaenkrat ni mogoče ekonomsko upravičeno ali tehnično-tehnološko zadovoljivo nadomestiti z avtomati, roboti ipd.