Poseben poudarek so sogovorniki (Andrej Medved, Majda Širca in Gašper Malej) namenili Pasolinijevem nenehnem boju z buržoaznim univerzumom, ki je zaobjel vse sloje in svet spremenil v nepokopano truplo, ter njegovemu posledičnemu obračanju k rimskim barakarjem in izgubljenim ljudstvom Afrike in Azije, proč od malomeščanstva in hipokrizije, nazaj k prazgodovini kot izhodišču, ki ustvarja človekov upor, kot je razmišljal Andrej Medved. Majda Širca je pri avtorjevem iskanju prostora, kamor bi se lahko zatekel, njegovi jezi ob tem, kako se vsaka revolucija slej ko prej izrodi ter poje svoj, ne le glavo ali rep, temveč kar lastni gobec, in njegovemu nenehnemu vračanju k civilizaciji opozorila na dvojnost, ki se v njegovih delih kaže kot hkratno izpisovanje čistosti nekega razrednega sloja na eni ter njegovih napak na drugi strani. Gašper Malej je še dodal: Pasolini se ni mogel nikoli res zliti z reveži, saj je bil kljub vsemu intelektualec in njegov 'jezik' ni mogel biti nikoli povsem vezan na njihov svet. Zelo pogosto jim je očital ravno nevednost. Pa tudi proletarci ga niso nikoli sprejeli za svojega; sam je bil homoseksualec in v svojih filmih, romanih je homoseksualnost odkrival v revnejših slojih, kjer naj bi bila bolj sprejeta. Seveda pa je v tem primeru kazanje zrcala neki navadi vodilo v odpor.