Slovarji imajo na zaslonu tri polja: v enega vpisujemo iskana gesla, v drugem se nam izpisuje slovarski seznam izbranega in okoliških gesel, v največjem pa se na ukaz ali čez pol sekunde, glede na nastavitev, pokaže opis gesla, ki ga je mogoče potem natisniti ali prenesti v dokument, ki ga pišemo. Videz prikaza je mogoče spreminjati. Uporabnik si lahko izbere poljubno pisavo ali pa se odloči za vgrajeno, kar je še najbolj smiselno, saj so v nji tudi tisti fonetični znaki, ki jih druge pisave nimajo. Izbirati se da tudi različne barvne kombinacije znakov, velikost prikaza in nastaviti lego prikaza na zaslonu. Slovarji imajo seveda vse ikone, ki jih uporabljajo Okna, vključno z ikono za navodila, kjer lahko hitro poiščemo pomoč, če se nam kaj zatakne. Slovar slovenskega knjižnega jezika ima poleg omenjenih polj še eno iskalno polje, v katerem iščemo geslo po opisu. Iskanje poteka hitro, mogoče je tudi iskanje le z nekaj znanimi črkami, za ostale pa uporabimo nadomestne znake: ? za en znak in * za poljubno število znakov. Za marsikaterega uporabnika bo koristna tudi možnost, da lahko opisu gesel doda svoje opombe, ki se potem izpisujejo na koncu opisa, shranjene pa so v posebni datoteki.