Najprej naj ti odgovorim na vprašanje v pismu: Brane sem postal v času, ko sem se iskal. Iskanje poteka, kot boš videl sam, v fazah: Najprej misliš, da veš, kdo si; potem ugotoviš, da nisi to, kar si, in zato se odmakneš od ‘sebe’, od svoje ‘persone’, od ‘legitimacije’; na koncu, ko se najdeš, se lahko rekonstruiraš (se lahko kot nov človek vrneš vase). Jaz sem bil v tistih letih v fazi tega odmika. Branko je bilo ime, ki so ga uporabljali starši, obsegalo je moje priličenje, moje kloniranje, malega očetovega oponaševalca. Tako sem postal Brane. Potem pa, ko se mi je ‘preboj’ posrečil - ko sem se iztrgal iz starševskega scenarija, zaživel po svoje, spontano, in se brez strahu vrnil poštimat svoje odnose s starši ipd. v novih okoliščinah - sem se povrnil k Branku. Danes me Branko ne moti.