Telefon je bil v preteklosti priročno sredstvo za raznorazne potegavščine in tudi resna »teženja« – govorim o času, ko še ni bilo možnosti videti številke kličočega in si to lahko naročil le s posebno prošnjo PTT-ju ter storitev seveda plačal. Ko sem bila najstnica, se je nekdo spravil na našo številko. Očitno je poznal mamo in je ob telefoniranju ponavadi izgovoril njeno ime ter globoko dihal, včasih pa je bil čisto tiho. Klical je ob najbolj nemogočih urah, tudi sredi noči. Mama telefona nikoli ni izklapljala, saj se je vedno bala, da bi jo kdo klical zaradi česa nujnega, npr. zaradi njenih staršev, ki sta bila že precej onemogla. Ko se je to vleklo že nekaj mesecev, je mama končno na telefon »dala vohuna«, kot se je temu reklo med laiki. Ko smo odkrili številko, je sledilo še nekaj iskanja po imeniku – in izkazalo se je, da je nadlegovalec naš sokrajan, ki pa ga nismo poznali. Tako ga je potem mama poklicala, ga z zadevo soočila – in (čeprav je seveda vse zanikal) poslej je bil mir. Minila sta teden ali dva, ko je mama srečala soseda vsega bledega in razdraženega. »Kaj pa je narobe?« »Ma, cele noči bedim, ker me neki vrag kar naprej kliče …«