Pa saj sploh ni bil namen v tem, da bi ponovno doživela metuljčke, mravljinčke. Ni bila potreba po tem. Jaz ne potrebujem tega, razumem, da je to “faza”. Tudi nimam potrebe po nekom, ker sem že dolgo časa sama in “željna biti z nekom”. Samo da je, kdorkoli že? Ne. Ni to, da ne znam biti sama. Ni načrtno iskanje partnerja. Ni to,” aha, zdaj je z bivšim zaključila, pa hop v razmerje z nekom, za katerega ve, ve da nekaj čuti do nje”. Samo igrica? Trenutek? Ne, res ni vse to! Ni ne namen, ne potreba ne karkoli drugega. Samo čutenje je. Čutim te! Vem, da me tudi ti! Že dolgo. Tlela sva toliko let in samo v svojih mislih upala in sanjala, da bi kdaj skupaj, četudi za trenutek, zagorela. Bili so trenutki, v zadnjih letih, ko so se nama pota križala. Samo pogledala sva se in sva vedela. Šla naprej. In živela naprej. Vsak v svoji zgodbi. In nikoli nisva nehala misliti eden na drugega. Zmeraj sva nekje trkala, eden drugemu, v nezavednem. Samo vedela sva, da sva, da čutiva. Kako to vem? Vem, da je pri nama “pristno”, tako pure. Vem, da je to to. Da se tega ne da umetno ustvariti. Kajti kadar sva skupaj nama je lepo. Ah, kako rada sva drug z drugim. Jaz spoštujem njegov način razmišljanja, njegov način čutenja. Ne spravlja me v zadrego, ni vsiljiv. Nisem ljubosumna nanj, kadar je z drugimi ljudmi. Želim mu, da mu uspe vse česar se loti. Tako preprosto je, kot dihanje.