Ko je izšla moja knjiga o neoizmu, je neki recenzent mojo umetnostno zgodovino opredelil kot umetnostno histerijo (art history - art hysteria). To oznako ne samo da sprejemam, temveč se lahko z njo popolnoma identificiram. Knjiga je resnično histerično iskanje odgovora na vprašanje, kaj je umetnostna zgodovina v odnosu do umetnosti. To vprašanje ni le osnovna tema knjige, temveč je tudi knjiga sama simptom tega vprašanja. Torej je preiskava, materializirana v knjigi, svojevrsten praktični primer paradoksov, povezanih z zgodovinjenjem umetnosti, zlasti v odnosu do avantgardnih gibanj. Avantgarde se na manifestni ravni navidez upirajo zgodovinjenju, medtem ko si na latentnem nivoju zelo želijo priti v zgodovino, in to celo načrtno vzpodbujajo.