ORIGINAL: Vrednost spornega mejnega prostora iz 2. odstavka 136. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86) je bila nazadnje spremenjena z določbo 9. člena Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS, št. 55/92) in od 5.12.1992 naprej znaša 80.000,00 sit. Ta vrednost z določbo 3. odstavka 134. člena (v zvezi z določbama 99. in 100. člena) Zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94) ni bila spremenjena. 1) Določba 2. odstavka 136. člena ZNP (Zakona o nepravdnem postopku) se glasi: 'Če vrednost spornega mejnega prostora presega vrednost, do katere lahko odloča v pravdnem postopku sodnik posameznik, sodišče lahko uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata.' Ta določba je bila uzakonjena v situaciji, ko: - je bilo z ustavno normo določeno pravilo, da sodišče sodi zborno (283. člen ustave SRS); - je to pravilo bilo uzakonjeno tudi v ZPP (41. člen zakona o pravdnem postopku) in še ni bilo omiljeno z izbirno možnostjo strank (novelirano besedilo 2. odstavka 43. člena ZPP je iz novele ZPP 27/90); - je bil ZPP v zvezni pristojnosti, ZNP pa v republiški; - so bila za sojenje na prvi stopnji v vseh pravdnih in nepravdnih zadevah pristojna temeljna sodišča. Ob uveljavitvi ZNP (1.10.1986) je obravnavana vrednost (iz 1. odstavka 43. člena ZPP) znašala 50.000 din tedanje veljave (poznejših 0,50 din oz. sit). Nazadnje je bila z novelo ZPP (Ur. l. SFRJ 20/90) določena v znesku 8.000 din (pozneje sit), z Zakonom o valorizaciji ... denarnih zneskov (Ur.l. RS 55/92) pa zvišana na 80.000 sit. 2) Višje sodišče v Ljubljani, ki je opozorilo na problem, je predlagalo sprejem načelnega pravnega mnenja z naslednjo vsebino: 'Od 1.1.1995 je 2,000.000 sit vrednost spornega mejnega prostora po 2. odst. 136. člena ZNP kot vrednost, do katere sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice (bagatelni mejni spor.)' Predlagatelj se je skliceval na določbo 3. odstavka 134. člena ZS (zakona o sodiščih) in jo razlagal tako, da je zaradi nje treba prenehati uporabljati določbo 1. odstavka 43. člena ZPP tudi v zvezi z 2. odstavkom 136. člena ZNP - in upoštevati vrednost 2 milijona tolarjev iz 99. člena ZS. Do te vrednosti so v premoženjskopravnih sporih pristojna okrajna sodišča, pri katerih vedno sodi sodnik posameznik (100. člen ZS). Predlagatelj pa je pri tem opozoril, da je vrednost 2 milijona tolarjev tako visoka vrednost, da v praksi sploh niso verjetni primeri večje vrednosti spornega mejnega prostora. Očitno je, da predlagatelj ni videl možnosti za drugačno razlago prehodne določbe 3. odstavka 134. člena Zakona o sodiščih, obenem pa se mu posledica te razlage ni zdela sprejemljiva. 3) Pod 1) razčlenjeno situacijo, v kateri je bil uzakonjen 2. odstavek 136. člena ZNP, je treba primerjati s situacijo, v kateri je bil uzakonjen ZS, to je s situacijo, ko: - je z ustavno normo določeno pravilo, da sodi sodnik posameznik (23. in 128. člen ustave RS); - je to ustavno normo že upošteval tudi zakon o sodiščih (100. člen in 1. odstavek 102. člena ZS); - je organizacija sodišč spremenjena: v pravdnih zadevah sodijo na prvi stopnji okrajna in okrožna sodišča; - je zakonodajalec moral rešiti probleme, ki bi se (zlasti pri okrožnih sodiščih) z uveljavitvijo nove organizacije sodišč v pravdnih postopkih - ko v tem trenutku še ni bil sprejet nov ZPP - zanesljivo pojavili, če ne bi bila uzakonjena končna določba, kakršna je določba 3. odstavka 134. člena ZS. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kako je treba razlagati določbo 3. odstavka 134. člena ZS - in ali jo je treba povezovati z 2. odstavkom 136. člena ZNP in 37. členom ZNP (ki predpisuje subsidiarno uporabo določb ZPP) - je treba ugotoviti predvsem zakonodajni namen, ki je vodil zakonodajalca pri uzakonitvi določbe 3. odstavka 134. člena ZS. Pri ugotavljanju tega zakonodajnega namena pa je treba upoštevati tudi primerjavo situacij iz prvega odstavka te točke in drugega odstavka točke 1). Navedena primerjava (ob upoštevanju drugih pravil za razlago zakonov) pokaže, da je glede obravnavane končne določbe ZS mogoče zakonodajalcu pripisati le namen, razrešiti problem prehoda na novo (z ustavo usklajeno) organizacijo sodstva in sestavo sodišč v situaciji, ko še ni sprejet z ustavo usklajen zakon o pravdnem postopku. Ni pa mogoče zakonodajalcu pripisati namena, da z določbo 3. odstavka 134. člena ZS tudi zviša vrednost spornega mejnega prostora iz 2. odstavka 136. člena ZNP. To pa pomeni, da je kot razmejitveno vrednost iz te določbe ZNP treba tudi po uveljavitvi ZS upoštevati znesek 80.000 sit, ki je bil določen z valorizacijsko določbo 9. člena Zakona o valorizaciji ... denarnih zneskov (Ur. l. RS 55/92).