Še pred tremi leti so imeli uradniki, ki so se potikali po hodnikih razsežnih poslopij Nata ob bruseljskem Bulvarju Leopolda tretjega, na obrazih precej izgubljene izraze. Skoraj je že minila prva petletka po padcu berlinskega zidu, velikanska in veličastna politično-vojaška združba šestnajstih držav pa še vedno ni natančno vedela, kako bi preoblikovala svojo podobo, premislila novonastali položaj in potrdila ali morda na novo določila razloge za svoj obstoj. Da se je medtem razblinil tudi Varšavski pakt, njen komunistični protipol, in da so najpodjetnejše med njegovimi članicami izrazile željo, da bi se z veseljem pridružile druščini svojih nekdanjih nasprotnikov, pa je bila misel, ki se ji ni bilo mogoče tako hitro privaditi. Za tisti čas so bili značilni precej zmedeni in še bolj kot ponavadi v nepregledni oblak gostih in povečini praznih besed zaviti odgovori Natovih uradnikov na takrat milijon dolarjev vredno vprašanje: kaj pod milim nebom naj ta mastodontska vojaška organizacija v novonastalih geostrateških in političnih razmerah sploh počne? Naj se ob varni prisotnosti ameriškega velikega brata in pod formalnim pokroviteljstvom OZN spremeni v svetovnega policista, ki bo miril razgrete glave v kriznih žariščih na vseh koncih zemeljske oble? Naj še naprej goji mit kolektivne obrambe in razširi svoj varnostni dežnik povsod tja, kjer bi še hoteli podenj? Ali naj se kar raztelesi na šestnajst enako velikih kosov, ki naj odtlej sami skrbijo zase? Prva in zadnja možnost sta odpadli skoraj isti trenutek, ko sta se bili pojavili, vprašanje širitve oziroma odpiranja pa se je zastavljalo vedno pogosteje in kmalu je postalo jasno, da je iskanju odgovora nanj uspelo vse zainteresirane v zelo kratkem času prepričljivo razdeliti v samo dve možni skupini: tiste za in tiste proti. Širitvi, se razume. Medtem ko je ameriški državni sekretar Warren Christopher že napovedoval bližajoče se srečanje na vrhu januarja 1994 kot v tem pogledu prelomno in medtem ko je takratni generalni sekretar Nata Manfred Woerner vse pogosteje potoval v države nekdanje Sovjetske zveze, je bil lord Carrington, nekdanji mirovni posrednik Evropske skupnosti za območje bivše Jugoslavije in pred Woernerjem prvi človek Nata, drugačnega mnenja. Le nekaj mesecev pred januarskim vrhom je v pogovoru za tednik Newsweek podvomil, da bi bila širitev Nata v tistem trenutku mogoča. Ali sploh kadarkoli. Saj ne, da bi njegovim besedam pripisovali kakšno večjo težo od zgolj tiste, ki jo ima zanimivo stališče ali osebno mnenje izkušenega politika in mednarodnega diplomata, vendar so razločno odsevale glavno dilemo, pred katero se je znašel tisti Nato, ki smo ga poznali preteklih štirideset let. "Stabilnost iz obdobja hladne vojne sicer ni bila najustreznejša," je vzdihnil priletni lord, "saj je temeljila na strahu. A tedaj smo vsaj vedeli, kje smo, vsak je poznal svoje mesto."