Na skrajni vzhodni strani železne zavese so pse za vojaške namene šolali pet mesecev. Vojaki so imeli bodisi lastne pse bodisi državne. Slaba tretjina je bilo rekrutov, prihajali so iz raznih kinoloških društev in dovoljeno jim je bilo, da v vojsko pripeljejo svojega štirinožca. Ko so fantje odslužili vojaški rok, so se skupaj z njimi domov vrnili tudi psi. Državni psi takega privilegija niso imeli. V šoli je bilo nenehno približno 800 psov in prav toliko njihovih bodočih gospodarjev. Največ psov je odšlo k inženirskim enotam, tam so se preizkušali v iskanju min, ki so jih položili mudžahidi. Večinoma so prisegali na nemške ovčarje, vendar so ti imeli kar nekaj težav z vročim afganistanskim podnebjem, dolgimi pohodi z oklepnimi transporterji in bencinskimi hlapi. Mudžahidi so jih skušali prelisičiti tako, da so mine zavijali v celofan ali polivali z motornim oljem. Nobena od teh metod ni bila uspešna. Sovjetska zveza je psom pripisovala približno enako vlogo kot druge države: varovali so vojaške objekte, meje ter iskali mamila in eksploziv. Po nekaterih podatkih naj bi iz druge svetovne vojne nadaljevali tudi program za razstreljevanje tankov. Samomorilski pes je imel na hrbtu eksploziv, v gobcu pa sprožilec, tega je spustil, ko se je splazil pod tank.