Na primer: ona in on. Po desetih letih skupnega življenja sta se razvezala. Otrok je končal prvi razred osnovne šole. Do točke, ko še poskušata usklajevati značajske značilnosti ali ko ugotovita, da je to pač nemogoče, izpolnjujeta SVOJE karmično poslanstvo. Drug za drugega sta se odločila še pred utelešenjem, težave, razočaranja in bolečino sta morala doživeti, ker se le iz neprijetne izkušnje človek česa nauči in duhovno zori. Ego, ki se ga učimo utišati pri duhovnih dejavnostih, nas sili k pozabljanju lepih trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj, in k iskanju krivca za razhod pri nekdanjem partnerju ali celo v zunanjih dejavnikih. Otrok je najnežnejša leta preživel z obema. Skupaj so se učili, preživljali proste trenutke, zvečer so se skupaj stisnili v postelji in se pocrkljali. Mama je bila tista nepogrešljiva (in samo po sebi umevna) dobra vila, ki je znala potolažiti v vsakem trenutku, oče junak, ki je domače gnezdo branil pred nevarnostmi. In nenadoma sliši otrok od mame (če je ostal pri njej) grde stvari o očetu; ali o mami z očetove strani. Med kladivom in nakovalom se znajde, ki skrajno kruto in neprizanesljivo posega v NJEGOVO usodo. Še huje je, če si je eden partnerjev (ali oba) že izbral drugega življenjskega sopotnika. Človeška ozkost je lahko skrajna do velikosti šivankinega ušesa. »Moj otrok že ne bo hodil na izlete s tisto xxxxx, ne bo mu kuhala hrane in ga objemala v njegovi prisotnosti! Sploh ga ne bo več videl!« ... Ali pa: »Ne bom prenašal, da se bo ona lajhala okoli s tistim xxxxx, da bo moj otrok gledal, kako xxxx!« ... Še večji »greh« storijo znova poročeni nekdanji zakonci, ko spremenijo otroku priimek; češ, saj nisi vreden, da bi nosil tvojega ... Vse nekdanje udobje in vsa toplina postane nekaj morečega, nenehen strah za otroka, da bo naredil kaj narobe - ali da je to že storil.