Skupaj z izidi volitev, ki so Ségolène Royale uničili sanje o prvi ženski kot predsednici Francije, se je znotraj njene socialistične stranke začel lov na čarovnice oz. notranje obračunavanje in iskanje krivca za volilni poraz. Treba je poudariti, da francoska levica pod vodstvom PS že nekaj let neuspešno išče svojo identiteto, kar se je pokazalo predvsem v času izbiranja predsedniškega kandidata. Royalova je namreč le za las premagala svoja tekmeca Laurenta Fabiusa in Dominiqua Strauss-Kahna, ki sta želela nastopiti kot predsedniška kandidata stranke, po izvolitvi Royalove pa sta jo večkrat v javnosti glasno kritizirala. Njune kritike so se po porazu socialistov še okrepile. Struss-Kahn je tako v ponedeljek dejal, da „je PS zamudila priložnost okrepiti svoje vrste in tako francoska levica še nikoli ni bila tako šibka kot sedaj“. Večina „stare garde“, kamor nedvomno spada tudi Strauss-Kahn, je namreč že nekaj časa nezadovoljna ne samo z Royalovo, temveč predvsem z njenim življenjskim partnerjem Françoisom Hollandom, ki je glavni sekretar PS in hkrati velja za njenega čedalje vplivnejšega ideologa. Slednji se je na kritike odzval z besedami, da ne bo trpel pranja umazanega perila v javnosti, a kaj drugega mu glede na čedalje glasnejše kritike niti ne bo preostalo. Francozi bodo namreč letos še enkrat odšli na volišča; junija bodo parlamentarne volitve in po zadnjih javnomnenjskih raziskavah UMP uživa močno prednost pred socialisti, ki jim bo njihovo polaganje računov na očeh javnosti še znižalo število potencialnih volivcev.