(Nadaljevanje) Šli so v iskanje konsenza celotnega političnega spektra, ves čas so se usklajevali in na tej osnovi so tudi uveljavljali svoje interese. V Sloveniji ne samo, da se je šlo v tako imenovano tiho diplomacijo, da se je za tri mesece med drugim tudi kar izklopilo ta odbor - in kdor bo rekel, da je to besedilo arbitražnega sporazuma po vsebini skladno s sklepi, ki jih je prej sprejel ta odbor, ki jih bodisi ni prebral ali pa jih noče razumeti. Ampak tudi pogajanj med vodstvi političnih strank, ki so bila na Hrvaškem redna praksa, v Sloveniji v tem ključnem, vitalnem trenutku ni bilo. In zato je popolnoma jasno, v kakšen položaj smo prišli - v položaj, ko je vladajoča koalicija Slovenijo vzpostavila kot talca svoje politike, s katero je poskušala preusmeriti od svoje neuspešnosti na gospodarskem področju pozornost javnosti na nek "kobajagi" uspeh na zunanjepolitičnem področju, pri čemer je pa škodljive posledice tega svojega početja zamaknila za celo vrsto let, da bo šele čez nekaj let očitno, da tudi na zunanjepolitičnem področju ta koalicija ni čisto nič bolj uspešna kot na gospodarskem ali pa je kvečjemu še slabša. Ampak takrat bo prepozno, kajti problem arbitražnega sporazuma je v tem, da je ta odločitev, če se jo enkrat dokončno potrdi, nepreklicna in zavezujoča. Da je ni mogoče z ničemer več popraviti, z ničemer več spremeniti. In če bo še tako odločitev izrazito v škodo Sloveniji, ni nobenega popravnega izpita več. Zaradi tega je popolnoma jasno, zakaj se iznenada zdajle mudi. Zaradi tega je bilo jasno, zakaj se je omejevalo razpravo. Zaradi tega je tudi jasno, zakaj se je šlo na tako nizek nivo, da se je prej šlo direktno na zastraševanje volivk in volivcev, češ, kaj bo, ko boste hoteli iti na morje. Da ne bi slučajno kdo pomislil, kaj pa bo za vse naslednje generacije, kaj bo z razvojem te naše ljube Slovenije, ki ne bo mogla polno uveljavljati svojih gospodarskih vitalnih interesov, svoje strateške prednosti zaradi svoje geostrateške lokacije, ki je idealna, saj povezuje Srednjo Evropo in Jadran. Če bo enkrat obveljalo, da je zaprta država, da ni polnopravna pomorska članica, da ne more polnopravno razvijati vseh svojih gospodarskih in vseh drugih potencialov na tem občutljivem področju. To je problem, ki je pred nami. In ta problem je mnogo bolj daljnosežen in mnogo bolj vsebinski, je mnogo bolj tudi razvojno pogojen. To je vprašanje kvalitete našega življenja, ne samo enega leta, ne samo tega poletja, ampak vseh naslednjih generacij, kajti odločitev arbitraže je enkrat za vselej. In iti na arbitražo, tako kot se gre v Sloveniji, ko se hoče zdajle hiteti, zato da bi se delalo nek notranjepolitični vtis, ko je razdeljena politika, ko se je odstopilo od iskanja načela konsenza, kar je bila značilnost prejšnjega mandata, ko je žal razdeljena tudi stroka, ko en del celo slovenske stroke mirno publicira celo knjige o tem, kako je Slovenija zaprta država, kako ni polnopravna obmorska država, kako nima dostopa, teritorialnega dostopa do odprtega morja. Ja, ljudje božji, Hrvatje bodo vse to prevedli, bodo vse to uporabili proti Sloveniji. Mi njim sami dajemo idealno orožje v roke. In v takem primeru iti na arbitražo, s sporazumom, v katerem ni ne načela "ex aequo et bono", v katerem je izrecno določilo, da začnejo teči postopki šele po tem, ko je Hrvaška že polnopravna članica Evropske unije, v katerem je izrecno napisano, da se najprej določi bočna črta meje in šele potem se išče neka povezava za slovenski dostop do morja - v takem primeru je to seveda tveganje, ki je nerazumno, ki je tudi neodgovorno. In edini način, da se prekine s politiko, da se preseka tisto politiko vladajoče koalicije, ki je naredila Slovenijo kot talca svoje