svojo samovoljo. Tu ne gre za vsiljevanje, kot se je zelo nespretno izrazil, temveč gre za iskanje konsenza, ki bo koristil državotvornemu političnemu ravnanju in je končno tudi normalna pot v demokratični državi. Predsednik republike je bil izvoljen na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah, njegova prisega pred državnim zborom pa posebej omenja delovati za blaginjo Slovenije. Vendar ko govorimo o blaginji Slovenije, govorimo o blaginji vseh Slovenk in Slovencev, zato ni primerno delati segregacij, kar smo v zadnjem času od predsednika že nekajkrat doživeli. Guverner Banke Slovenije po svoji funkciji ni zgolj oseba z najvišjo izvršilno oblastjo v financah države, temveč mora predvsem uživati ugled stroke in zaupanje splošne javnosti. Povsem jasno je, da mora imeti ta ugled oporo tudi v strokovnih bančniških in finančnih krogih, vse preveč radi pa pozabimo na dejstvo, da je na takšnih funkcijah potreben človek brez političnih ambicij. Ravno v tem segmentu se je ob izbiri ali bolje reelekciji guvernerja tokrat zapletlo. Mag. Gaspari ni brez intenzivne politične preteklosti, saj je bil kot sin funkcionarske družine »vtkan« v sistem bančništva že v rajnki SFRJ. Leta 1992 je postal finančni minister Drnovškove vlade. To funkcijo je opravljal vse do leta 2000, ko se