Čemu pri izbiri ustavnih sodnikov dati prednost, ali strokovnemu znanju ali svetovnonazorskemu prepričanju, za Jerovška ni dilema. Pravi, da ne gre za alternativna kriterija. »Strokovna odličnost je ustavni pogoj. Vprašanje je le, kako jo meriti in kako primerjati kandidate. Potrebni so objektivni in subjektivni kriteriji, kot so strokovne in znanstvene objave, članstvo v uglednih institucijah, razsodbe, ki jih kot relevantne citira stroka, uspešnost obramb, vabljenost na pravniške in druge zbore in podobno. Če kdo od kandidatov izrazito izstopa po svetovnonazorskem prepričanju ali ga tako legitimira njegovo dotedanje delovanje, je a priori nesprejemljiv kandidat. Upoštevati je treba dejstvo, da so se v prejšnjem režimu oblikovale manjšinsko vsiljene vrednote, ki jih del družbe ni priznaval, so pa še vedno prisotne, nekatere pa se želijo ponovno afirmirati. To stanje lahko presežejo le nazorsko neobremenjeni posamezniki, spoštovani v svojih delovnih okoljih, dosledno nepristranski, ki so jim visoke etične norme stil življenja. Etična vprašanja so vprašanja o pravilnosti, primernosti in vrednotenju ravnanj, kar je bistveno pri ustavnosodni presoji. Če bi šlo denimo za vprašanje prepovedi splava, ga lahko nekateri v ustavnem sodišču vidijo kot nedopusten poseg v pravico žensk, drugi pa dovoljeni splav kot poseg v pravico nerojenih do življenja. Poiskati je torej treba ustavne sodnike, ki bodo zmogli na temelju stroke razlagati ustavo in na podlagi etičnih norm priznavati legitimnost različnosti, kar je hkrati tudi iskanje konsenza v ustavnem sodišču.«