Omenjeno skrivaštvo je bilo torej zlovešč znak za prejšnjo vodilno stranko. Ankete so res kmalu zaznale, da se skoraj polovica volilnega telesa, ki je na volitvah 2000 glasovalo za LDS, čudno obotavlja. Manjši del je šel k drugim strankam, tudi k Janševi, večji bržkone v volilno abstinenco. O tem, zakaj je bilo tako, lahko le ugibamo ali, kot se lepše reče, analiziramo. Ropova vlada ni naredila zelo velikih oziroma očitnih napak, z (veliko) izjemo izbrisanih, ko se je pustila speljati na led duhamornega iskanja kompromisa z Janšo, ki pa mu pri tem vprašanju še zdaj, ko navdušeno igra zmernega politika, poči film s tem pa je dala nekakšno legitimnost iskanju obvozov okoli zadevnih odločb ustavnega sodišča (podobno je bilo tudi ob Podobnikovi provokaciji na Dragonji, čeprav je imela ta zadeva precej bolj omejen učinek). Pri aferah pa se je že znašla v medijsko-opozicijski slamoreznici, kjer bi jo slabo odnesla tudi mnogo bolj izkušena vlada. Samo dve odmevni aferi od teh je bila ena, nakup banke SIB, tako po vsebini kot po finančnih posledicah predvsem zgrešena lokalna investicija, druga, Orion, pa z vladajočimi sploh ni imela nobene zveze sta bili namreč dovolj, da je glavna stranka padla v interpretacijsko shemo, ki jo je prikazovala kot agenturo arogance, klientelizma in korupcije ljudstvo pa je bilo nenadoma nasičeno z njo. Tako je tudi takrat, kadar je pokazala izjemno učinkovitost, denimo ob reševanju osmoljencev iz Zbiljskega gaja ali pa ob odpravljanju posledic drugega soškega potresa, izpadla kot panična gasilka požarov pred bližajočimi se volitvami; tisto, kar je v pravni državi samoumevno da so preiskovalni in sodni postopki dolgotrajni in nepredvidljivi, politika pa se vanje ne sme vmešavati pa je postalo kronski dokaz, da pri nas ni pravne države...