knjigah, aojdi pa njihove osebe obogatijo s pripovedovanjem o podvigih prvih, medtem ko drugim pripišejo neko mesto v potomstvu junaka, ki je božjega izvora. Prav okrog rodovnikov je sestavljen celoten del prvih interpretacij logografov, ki so pri preračunavanju za enoto uporabljali generacijo.47 Toda od kolonizacije naprej so dodajali še zgodbe o izvoru in ustanavljanju polis. Pripovedi o starožitnostih (archaiología) so celotne polis poslušale z enakim užitkom kakor otroci, zbrani okrog starke, da bi slišali kakšno lepo »mitologijo«. In Platonu ne manjka razlogov za sum v sofista arheologa, saj naj bi ta bil vsaj tako nevaren kakor dojilja, ki mitologizira.48 Nova, a še negotova želja po tradiciji se v »arheologiji«, ki jo predstavljajo kot »raziskovanje starih običajev«, pokaže izraziteje kakor v genealogiji. Z njeno pomočjo bi lahko prodrli iz temačnega področja govoric in zmedenih šumov. V zelo starih polis se je arheologija vzpostavila kot iskanje identitete z raziskovanjem preteklosti, največkrat najbližje preteklosti. Tu gre za aktivni spomin, združen z novimi političnimi praksami. Sredi 7. stoletja je imelo delo Arheologija Samošanov, ki ga je domnevno napisal pesnik Semonides poglavitno vlogo pri ustanovitvi Amorga, katerega temelje naj bi položili njegovi sodržavljani s Samosa.49 In »arheologije« si sledijo, še zlasti pogoste so v zgodovinopisju Atencev,50 ki je od teh pripovedi pričakovalo prav takšno narcistično ugodje, kakršno so doživljali Spartanci ob poslušanju Hipija.51