To je zanimivo vprašanje. Da, začenjam paziti, kadar pred kitajskimi, torej hanskimi prijatelji govorim o Tibetu, Tajvanu … Bila sem v Tibetu in med bivanjem me je ves čas spremljal Tibetanec iz lokalnega urada za tujce, njega pa neki Han. Kadar sem kaj vprašala, je Basang, tako je bilo ime Tibetancu, odgovoril, Han pa ga je popravil ali dopolnil, tako da je bilo vse »na liniji«. Kadar to povem hanskim prijateljem, le sklonijo glavo, ker jim tega ni prijetno poslušati. Toda ne morem reči, da vsi Kitajci mislijo enako. Med mojimi prijatelji so tudi takšni, ki so ogorčeni zaradi takšne politike oblasti do Tibeta, ki odkrito govorijo, da si Tajvan zasluži neodvisnost, ki so ultrakritični do Hanov in njihove razgrete pripravljenosti za novo, nacionalistično fazo iskanja identitete. Narediti sociološki pregled, kaj misli kateri sloj ljudi, pa bi bilo zelo težko. Med intelektualci so tudi ultranacionalisti, radikalni, celo nekoliko samoagresivni liberalci, ki o sebi in o kitajski tradiciji govorijo kot o največji katastrofi današnje Kitajske. Med kmeti najpogosteje srečujem zrelo in objektivno razmišljanje, kot da sedijo v OZN v New Yorku, human pristop, brez nacionalizma. Med novopečenimi bogataši pa po pravilu videvam samo nacionaliste; predvidevam, da zato, ker so njihovi otroci in računi v tujini ter ne bi prav nič trpeli, če bi se njihove nacionalistične ideje začele uresničevati v praksi.