Kot v svoji knjigi z naslovom V senci preroka ugotavlja ameriški avtor Milton Viorst, se je iranska zgodba začela s šahovim padcem in Homeinijevo islamsko revolucijo. Ta je za vedno spremenila Bližnji vzhod, saj ga je, gledano z zahodne perspektive, potisnila za dve stoletji v preteklost. A obenem se sprašuje, ali ni Homeini na globalni ravni hkrati zajahal val, ki tako Zahod kot Bližnji vzhod vleče v desetletje in pol staro Huntingtonovo tezo o trku civilizacij. V zadnji četrtini 20. stoletja muslimani niso bili osamljeni v prizadevanjih po obnovi svoje s kolonializmom načete identitete. Pri tem so se po zatonu velikih svetovnih ideologij naslonili na lastne kulturne in religiozne korenine. Tako so storili tudi katoličani v ZDA, pripadniki judovstva v Izraelu, že nekoliko prej tudi hindujci v Indiji. Pravzaprav so vsi krenili proti zelo podobnemu cilju: iskanju identitete v sodobnem, s tehnologijo prepredenem svetu, ki posamezniku izmika tla pod nogami, v zameno pa mu ne ponuja drugega kot zlato tele potrošništva. Z islamsko revolucijo Homeiniju ni uspelo vreči le šahovega zahodno usmerjenega režima, uspelo mu je tudi zajeziti sekularistično orientirani pogled na svet, ki ga je šahov režim kopiral po Turčiji in do neke mere po Egiptu. Viorst se tu sprašuje: Je Homeinijev domači triumf zdaj postal globalni zgled za voditelje tretjega sveta?