Kot igro pri delfinih obravnavamo le tiste dejavnosti, od katerih žival med njihovim izvajanjem nima koristi oziroma ji bistveno ne pripomorejo k boljšemu zadovoljevanju življenjskih potreb. V praksi ponavadi izredno težko ločimo med čisto igro in dejavnostmi, ki vsebuje elemente igre, še posebej zato, ker so delfini znani po tem, da določene tipe dejavnosti zelo radi spreminjajo v igro. Pogosto se dogaja, da nekateri posamezniki v jati med lovom nenadoma brez razloga izredno povečajo svojo plavalno hitrost, se poženejo iz vode in začnejo izvajati nenavadne akrobatske skoke, ki pa jim ne pomagajo doseči večjega uspeha pri lovu. Tudi v ujetništvu se velikokrat dogaja, da delfini, ki so jih naučili opravljati kakšne naloge, kot npr. prinašati določene predmete, za uspešno opravljeno delo sploh ne zahtevajo več nagrade. Morda zato, ker jih neskončno razveseljuje in obenem zadovoljuje že sama pozornost in igra trenerjev z njimi. Po drugi strani pa je pomembno tudi pripomniti, da kljub splošno znani igrivosti delfinov nekaterih posameznikov nikakor ne moremo pritegniti k igri. Te živali seveda niso vedno razpoložene za igro. Kadar imajo v okolju le malo rib, večino časa ponavadi namenijo za iskanje hrane ter le malo za druženje in igro. Takšna obdobja pomanjkanja hrane nastopijo običajno pozimi. Delfini so se zaradi nezadostnih količin plena prisiljeni družiti v manjše prehranjevalne skupine, ki se hranijo v glavnem le ponoči z lignji in ribami, ki se zadržujejo bolj pri dnu. Podnevi pa v glavnem počivajo in varčujejo z energijo ter se le redko igrajo. Ker se nahajajo v manjših skupinah, so tako tudi bolj ranljivi za sovražnike. Na zmanjšano razpoloženje za igro tako vpliva tudi vedno prisotna grožnja plenilcev, kot so npr. ponekod orke, ki so kot nekakšne neslišne podmornice med lovom ves čas na preži za zvoki, ki bi jih lahko oddajal njihov morebitni plen.