Našel sem ga po naključju. Končal sem študij gledališke režije in delal v gledališču, ko sem konec leta 1995 pri prijatelju v Narodnem muzeju prvič slišal za internet in postal radoveden. Pri delu v gledališču namreč nisem imel pravega veselja niti zadoščenja. Kmalu sem začutil, da vsega, kar sem hotel povedati na oseben, intimen način, nisem znal ali pa je teater spektakelski medij, ki ne prenese prave intimnosti. Seveda so znotraj gledališča možne različne poetike, ki so lahko zelo intimne ali komorne, toda motil me je občutek, da se bo predstava odvijala samodejno, četudi jo bo gledalec v dvorani prespal. Pri medmrežju me privlači ravno intimna komunikacija, kajti obiskovalec sam sproži dogajanje in se prebija skozi zgodbo, ker to hoče. Povrh se je lahko loti po svoje, z različnih koncev, kot ga je volja. Le spati ne more, kajti brez klika se ne zgodi nič. Ugotovil sem, da se dobro znajdem tam, kjer nimam na voljo veliko izraznih sredstev. V gledališču jih je namreč precej, od igralcev do scene, luči itd. Na internetu, ki je tehnično precej nezahteven, se nič kaj dosti ne da; ali vsaj nič več kot v slikarstvu, kjer navsezadnje ostaneta le platno in barva. Nisem očaran s tehnologijo ali nasploh navdušen nad računalniki, saj zmorejo le toliko, kolikor je vsebine. Kar je vredno v umetnosti od starih Grkov do danes, je vsebina; kaj nam umetnina govori. Uporabljam najpreprostejše mogoče programske jezike, kajti moj namen je intimna komunikacija. Moji projekti so enostavni, dostopni vsakomur, ki ima doma priklop za internet.