Zanimanje za telo, za njegovo oblikovanje in preoblikovanje je osrednja tema predstave XX z Alice Julie Nioche (Francija), ki jo kritiki opisujejo kot »zgoščeno, smešno, živahno, resno, ostro, predrzno, predstavo, ki ti s svojim šarmom spravi lase pokonci«. Niocheva je mlada plesna ustvarjalka, ki je izobrazbo pridobila na Conservatoire National Superieur de Musique et de Danse de Paris, plesne izkušnje pa v sodelovanju s koreografi, kakršni so Meg Stuart, Alain Buffard, Catherine Contour, Emmanuelle Huynh in Jennifer Lacey. Leta 1996 je z Rachidom Ouramdaneom ustanovila raziskovalni in produkcijski zavod L'association Fin Novembre, sicer pa študira tudi psihologijo in osteopatijo ter vodi terapevtske delavnice za ljudi z motnjami hranjenja. Prostor predstave XX z Alice - v Ljubljani bo nastopila s soplesalko Barbaro Manzetti in glasbenico Alice Daquet - spominja na kiparski atelje ali operacijsko dvorano na lepotni kirurgiji, kjer se plesalki v intimni atmosferi znebita sintetične kože in preoblikujeta svoji goli telesi s protezami iz lateksa, rastlinske smole, lepilnega traku idr. XX z Alice bo v Cankarjevem domu na sporedu ob 20.00, ob 22.00 pa se bo Mesto žensk preselilo v Slovensko kinoteko, k filmsko-video-glasbeni fuziji s People Like Us in Semiconductor (oba iz Velike Britanije). Dogodek sodi tudi v cikel Kino-uho . People Like Us alias Vicki Bennett zadnje desetletje kombinira kič, pop trivialnosti in britanski humor, projekti pa se nanašajo na absurde in stereotipne aspekte iz življenja raznolikih kultur. V njih je polno gradiva iz obskurnih, zlasti jugovzhodnih angleških radijskih programov in BBC-ja 4, žlobudranja in trapavih dialogov, polkaste glasbe, kiča in tistega, česar se kultura globoko v sebi po navadi sramuje. Podobe so - ko gre, denimo, za Alpe - polne srečnih parov, butastih družinskih obličij za televizorjem, pridnih delavcev, idiličnih pokrajin, ljubkih tajnic, televizijskih ikon idr., ki jih Bennettova - sicer tudi bojevnica za copyleft oziroma no-copyright - nakrade po raznih arhivih in računalniško obdela v svoje posebno »božično drevesce«. Semiconductor - Ruth Jarman in Jospeh Gerhardt, londonska priseljenca iz Brightona - počne podobne reči, pri čemer pa je svet, ki ga obravnava, tako zvočno kakor v podobah drugačen: virtualna mesta, digitalni potresi, električni kolapsi, posledice virusnih pandemij in drugih katastrof ter kaos spričo neslutenih človeških posegov. Ob 24.00 bo na Metelkovi še projekcija del Dame Darcy, ki v okviru mesta razstavlja v galeriji Kuda France Prešeren, sicer pa bo v nedeljo štartal tudi urbani projekt Virus by Sub Rosa, ki ga je Nataša Lušetić (Hrvaška/Nizozemska) zasnovala kot nekakšno mobilno spovednico, ki jo bo na ljubljanskih ulicah mogoče srečati do sre., 15. 10. Strategija skupine Sub Rosa, katere umetniška voditeljica je Lušetićeva, temelji na taktiki srečanj na štiri oči, njen Virus pa je neznana koda, ki se širi po telesih ... Na zaključni dan festivala, v pet., 17. 10., mu bo ob 20.00 sledila razstava v Mali galeriji. V. U.