Delnice internetnih podjetij že nekaj let nezadržno rastejo, borzni skeptiki pa sicer že nekaj časa trdijo, da gre zgolj za nekakšne milne mehurčke, ki se bodo ob poku razblinili. Toda do tega še ni prišlo, res pa je, da se je rast delnic že upočasnila. Kljub temu da internet velja za globalnega, večina teh uspešnih podjetij domuje v ZDA. V Evropi in Aziji jih je le peščica ali pa gre le za nekakšne podružnice ameriških internetnih velikanov. V Evropi pa se odvija povsem druga zgodba. Wireless. Brezžično. Kolikor ZDA prednjačijo v internetnih velikanih, toliko Evropa prednjači v mobilni telefoniji. Ta v ZDA še zdaleč ni tako razvita kot v Evropi. Navsezadnje v Skandinaviji domujeta prvi in tretji največji proizvajalec mobilne telefonije, Nokia in Ericsson, drugi največji, Motorola, je sicer ameriški, vendar odpira svoje podružnice tudi v Evropi, ker je pač tu najbolj vroče tržišče. Skandinavci pa tako ali tako veljajo za gonilo razvoja mobilne telefonije. Prej ali slej je bilo jasno, da mora priti do spoja teh dveh vodilnih informacijskih tehnologij. Slabe možnosti prenosa podatkov z mobilnimi telefoni so bile velika ovira, poleg tega pa se tudi prvi poskusi s telefoni, opremljenimi z malo boljšimi osebnimi organizatorji, ki so sicer omogočali dostop do interneta, niso kdove kako prijeli. Najpopularnejši med njimi, Nokiiin Comunicator, je bil sicer uporabna zadeva, toda zaradi svoje velikosti, oblike ter neizogibno visoke cene so ga za svojega vzeli le največji navdušenci ali pa važiči, ki jim sploh ni bilo jasno, kaj naj z njim počnejo.