Slovencem se je družno mešalo od sočutja in sreče. Televizijska in internetna ter radijska »gledanost« oziroma spremljanje Petrinega uspeha, bolje rečeno kalvarije, je potolklo vse rekorde. Na internetnem portalu RTVS (MMC) so se s tem rekordom hvalili na vse pretege. Tudi rekordi po komentiranosti so padali. Vsak je želel dodati delček sebe – bolje rečeno: delček svoje norosti – v mozaik nacionalne sreče – bolj rečeno: mozaik nacionalnega patosa. Petrina kalvarija s srečnim koncem je zasenčila tudi nedavno slovensko nogometno pravljico. Tisti, ki imamo ob čustvenem srcu še razumno glavo oziroma možgane – torej misel – smo celo zgodbo videli malce bolj patetično in predvsem teoretsko. Meni se je zdelo, da so Slovenci ob Petrinih tekih (nezavedno in simbolno) podoživljali trpljenje svoje falične, v otroštvu doživete, mame, ko se je (ob zapitem ali pa odsotnem možu) emancipirano prebijala skozi življenje – podobno, kot se je Petra prebijala k bronasti medalji naproti. Par minut pred Petrinimi kavalifikacijami smo nekateri od nelagodja in neučakanosti ob TV sprejemnikih stiskali zobe, ko je Tina Maze v resnično nevarnem smuku »plužila« do cilja. Toda bistveno bolj smo trpeli – ali se celo zgražali – ko se je morala Petra domala smrtno ranjena prebiti do cilja – v končni fazi do (zaslužene) bronaste medalje (z zlatim priokusom). Res je, nekateri smo se vmes spraševali – a ni nas veliko: »Ali ji je bilo tega treba? Ali jo doma niso imeli (dovolj) radi, da se je domala za ceno življenja želele okititi z olimpijsko medaljo?« Ampak, okej. Tudi Humar je moral na konec sveta iskati tisto, česar nikoli ni dobil – in potegnil je kratko. »Big River Man« Martin Strel je moral plavati na konec sveta … Sto ljudi sto čudi…